O, ne! V raj gremo vsi ali nihče ...

Lanskega 20. maja je bil naš komentar na tej strani naslovljen: Naj živi Cerkev sv. Tantadruja! Tista cerkev, imenovana po nepozabnem Kosmačevem liku (po katerem nosi naslov tudi nagrada primorskih gledališč), ki bi jo v minulem letu kulturniki, umetniki in ljubitelji umetnosti - oziroma verniki - očitno morali zares ustanoviti. Brez ironije, sarkazma, provokacije - povsem formalno. V tej državi, v tem času, predvsem s to vlado se vse bolj zdi, da je za prej naštete taka ustanova nujna. Lani smo na tem mestu denimo poudarili: ni razumljivih razlogov, da verski obredi že lep čas potekajo, gledališke in filmske predstave ter manjši koncerti pa ne.

In kje smo danes? Kulturne ustanove so večkrat opozorile, da so predolgo po nepotrebnem zaprte. In ko so jih po več kot pol leta odprli, so jim sprva naložili naj obratujejo za deset obiskovalcev, nato minuli konec tedna, končno, s polovično zasedenostjo kapacitet. Aleluja! je marsikdo dahnil. A ta vzklik v resnici ostaja v domeni verskih ustanov. Kulturne resda lahko dvorane napolnijo do polovice, a ljubitelji gledališča, filma, glasbe, plesa ... morajo izpolnjevati pogoj PCT, kar pomeni, da so bodisi covid-19 preboleli, bodisi so cepljeni, bodisi so testirani in kajpada negativni.

Ko poslušamo duhovnika, smo varni, če Borisa Cavazzo ali Tinkaro Kovač, pa strašno kužni in je PCT pogoj nujen?

Ob veselju, da je že minuli konec tedna nekaterim uspelo odpreti svoja vrata, ostaja grenkoba. In pravzaprav jeza. Kakor so opozorili v več kulturnih ustanovah in v sindikatu Glosa, je PCT diskriminatoren, še zlasti do tistih, ki so bili in ostajajo zdravi. Je, kdor je bil ves čas zdrav, navaden butec?! Po drugi strani pa PCT pogoja ni pri verskih obredih, ker naj bi šlo za uresničevanje verske svobode kot ustavne pravice.

Pa smo spet tam. Če parafraziram lansko izjavo režiserja Paola Magellija, je obisk koncerta, gledališke ali plesne predstave, umetniškega filma ... za marsikoga kot prisostvovanje maši. Vendar nam nekdo vztrajno sporoča: Ko poslušamo duhovnika, smo varni, če Borisa Cavazzo ali Tinkaro Kovač, pa strašno kužni in je zato PCT pogoj nujen? Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako bizarno ... in nevarno.

Če lahko v cerkvah molijo za vstop v raj po smrti, naj to ne bo ovira za vse, ki si kanček raja tu pa tam spod odra končno lahko privoščijo že tu in zdaj. Sploh če s tem nikogar ne ogrožajo. Ne amen. Pika.