O politični kulturi

Predstavitev izhodišč za pokojninsko reformo in reformo delovnopravne zakonodaje prikladno sovpada z začetkom razprave o spremembah referendumske zakonodaje. Prav referendumi so bili namreč v preteklosti prikladno orožje za blokado marsičesa, česar se je ta ali ona vlada domislila. Nenazadnje je prav pokojninska reforma, ki jo je pred dobrim letom predlagala Pahorjeva vlada, padla na referendumu. Pri tem je zanimivo, da tokrat predlagana reforma ne odstopa bistveno od na lanskem referendumu pokopane. Ampak temu lahko rečemo tudi nepomembne malenkosti, če hočemo. Malenkosti, ki zadevajo politično kulturo, verodostojnost in moralo, a še vedno malenkosti.

Neizpodbitno dejstvo je, da Slovenija pokojninsko reformo potrebuje: demografija kaže, da so nove generacije vse manj številčne, upokojencev pa bo vse več. Z drugimi besedami povedano: upokojencev bo vedno več, tistih, ki bodo plačevali za njihove pokojnine, pa vedno manj. Kar pomeni, da bo treba delati dlje, za večji del danes delovno aktivne populacije pa tudi to, da bo vsaj delno za pokojnino morala poskrbeti z varčevanjem že danes. Tu se strinjamo. Razhajanja se začnejo, ko se začne razprava o tem, kako spremembe izpeljati. Potem smo pa hitro pri nepopustljivosti, vkopavanju v svojih prepričanjih, populističnih parolah in podobnem. Vrhunec vsakokratnega teatra je seveda referendum, s katerim se da v tej državi blokirati približno vse.

Zato je prikladno, da razpravi o predvidenih reformah in omejitvi referendumske zakonodaje potekata hkrati. Ne zato, da bi prepovedali referendume o reformah, seveda ne. Bi pa sočasnost utegnila spodbuditi zavedanje o tem, da so nekatere stvari pač preresne, da bi jih blokirali z referendumom že samo zato, ker niso predlagali naši.

Pričakujemo preveč? Precenjujemo politike in sindikaliste? Najbrž. Gospodje, prepričajte nas v nasprotno!