O Tomizzi in Vilenici

Da bi dandanes dobil nagrado Vilenica Fulvio Tomizza, “politični begunec, ki se je pred komunizmom zatekel v Italijo”?

Začuden nad (dis)kvalifikacijami Fulvija Tomizze in Vilenice pišem te besede v obrambo resnice.

Naj pojasnim vpogled svoje malenkosti v življenje in ustvarjanje tega istrskega pisatelja. V začetku 80. let preteklega stoletja sem prevedel njegov roman Boljše življenje, kar je, vsaj tako verjamem, prispevalo k veliki vrnitvi Tomizze v Istro in triumfalnemu vstopu v jugoslovansko literaturo. V “komunističnem mraku” sem Tomizzo predstavljal v Umagu, Kopru, Puli, Zagrebu, na Reki ... Fulvio je postal zvezda tamkajšnjih kulturnih krogov in medijev ter eden v hrvaški jezik najpogosteje prevajanih pisateljev. Postala in ostala sva pristna prijatelja, ki sta drug drugemu zaupala tudi svoje majhne skrivnosti. Po njegovi smrti smo v Umagu, Kopru in Trstu postavili temelje Forumu Tomizza, ki stoji in živi še danes.

Zato si dovoljujem pojasniti: ne, Fulvio Tomizza ni bil politični begunec pred komunizmom in Jugoslavijo! Celo slovenska wikipedija ponuja točno informacijo: “V letu 1955 se je preselil v Trst.”

Fulvio Tomizza, ki sem ga jaz poznal, je bil levičarski humanist, demokrat, socialist, internacionalist, globoko prežet z multikulturnostjo, in antiklerikalec. Tak je tudi kot pisec, ki na straneh svoji romanov izpoveduje ljubezen do svojih siromašnih slovanskih sosedov, naklonjenost partizanom, ideološke simpatije do (takrat radikalnega!) tukajšnjega socializma, piše o prijateljevanju - med poslušanjem južnoslovanskih ljudskih pesmi na radiu - s siromašnimi hrvaškimi in slovenskimi sošolci v koprskem semenišču, ne pa s svojimi “sonarodnjaki”. Konec koncev: njegova heroina Frančiška postane partizanska učiteljica, njegov don Stipe se zaljubi v “rdeče” dekle ... Tomizza je študiral v Beogradu, delal pri filmu v Ljubljani, na Radiu Capodistria ... Odšel je v bujne tokove svoje matice, v svoje jezikovno okolje, da bi postal pisatelj: ”la mia cultura italiana, la mia anima slava”.

Politični begunec? Že sredi 70. let se vrne na svojo zemljo, v hišo, ki mu jo je bila zapustila nona. V njej pogosto živi, v njej napiše skorajda vsa svoja dela - sredi komunizma, Jugoslavije in Hrvaške, sredi globoke bolečine zaradi izgubljenih človeških življenj v vojnah na začetku 90. let, zgrožen nad ekstazo novih nacionalizmov. Postane dobrodošel in visoko spoštovan človek in pisec, v družbo “naših” največjih piscev ga postavijo bralci, mediji in - država!

V istem mraku se je rodila tudi Vilenica. Kolega in prijatelj Veno Taufer jo je zastavil in utrdil skupaj s slovenskimi pisatelji. Prva nagrada je šla, seveda, v roke Tomizzi.

Vilenica je bila že tedaj - in je takšna ostala - samostojna, nedotakljiva za vsako politiko, za vsako oblast, jugoslovansko in slovensko, ker je bila in ostala svobodna. Zato nemara tudi danes nevarna.