Občina dveh hitrosti

Odkar je Peter Bossman prevzel piranske občinske vajeti, je potegnil kar nekaj vprašljivih, če ne kar čudežnih potez. Z najnovejšo je presenetil pred kratkim, ko je dvema uradnikoma, ki sta naravnost iz predvolilne kampanje prikorakala z njim v občinsko palačo - direktorju občinske uprave in koordinatorju za projekte -, brez internega razpisa priskrbel kadrovsko stanovanje. V Piranu že nekaj let niso dodeljevali kadrovskih stanovanj, prejšnji župan Tomaž Gantar je hotel ta luksuz celo ukiniti. Lani spomladi pa je občina spremenila odlok o dodeljevanju službenih stanovanj. Vanj so vnesli stavek, ki županu položi v roke magično paličico: da lahko le s sklepom, torej brez razpisa, v svojem mandatu dodeli do tri službena stanovanja. Za dobo štirih let, z možnostjo podaljšanja pogodbe.

Poteza spominja na pred kratkim sprejeti odlok, pisan na kožo direktorju Avditorija Portorož, s katerim so, da bi mu zagotovili službo, saj je sin Bossmanove strankarske kolegice, znižali kriterij stopnje izobrazbe. Če so takrat dejali, da s tem dajejo možnost bolonjskim študentom, tokrat z občine spremembo odloka o dodeljevanju službenih stanovanj upravičujejo s trditvijo, da s temi stanovanji pač upravljajo tako kot druge občine. Morda je celo res. A tudi če je, pa zagotovo ni v tolažbo vsem tistim 125 občanom, ki na neprofitno stanovanje čakajo že vrsto let. V občini pa so trenutno prosta le tri. In tistim socialno ogroženim upravičencem do občinskega stanovanja, ki zanj plačujejo skoraj enako najemnino kot občinski uslužbenci z dobro plačo. Še manj pa onim, ki kljub rojstvu tretjega otroka ne smejo prositi za večje stanovanje.

Ne nazadnje se vsem tem poraja isto vprašanje: kakšna je razlika med njimi, navadnimi občani, in izbranci v mestni palači, da slednji pridejo do občinskega stanovanja kar brez razpisa? Bossman se je v volilni kampanji kitil z globokim socialnim čutom. Le kam je ta izginil?