Občinski biznis

Menda ni treba več papagajevsko ponavljati, da so v teh kriznih časih obtičale tudi lokalne skupnosti. Da se trudijo varčevati, pravijo. A niti vladni predstavniki, kaj šele župani, kot kaže, niso slišali za tisti lepi Hollandov zgled varčevanja, ko je francoski predsednik sebi in svojim uslužbencem znižal plače za 30 odstotkov. No, namesto tega našim ostaja izziv iskanje idej, kako bi v občinsko malho kapnil še kakšen evro.

Bistriška občina je tako po dolgem tuhtanju potencial svoje grajske dvorane odkrila v lanskem mesecu ljubezni in porok. Takrat je sklenila, da mladoporočencem, ki imajo željo in debelejšo denarnico, da v slogu princa in princese namesto na upravni enoti svoj civilni “da” dahneta pred matičarjem na Premskem gradu, zaračuna svečano dvorano. Najbrž dobra, a tudi drzna poteza, saj je tamkajšnji poročni protokol nenadoma z ničle poskočil v najdražjega na Primorskem. Bo lahko tekmoval s poročno zaobljubo v Lipici ob eleganci belih konj ali ob romantičnem valovanju morja nekje na slovenski obali? Ali se bo račun izšel, bo pokazal čas. Medtem pa so bistriška društva, zavodi in druge organizacije v boljšem položaju kot marsikatere druge, ki morajo za javne nastope in bodrenje domače kulture na odrih občinskih dvoran odšteti tudi po več zelencev. Vsaj nekaj za kulturnike na Bistriškem, ki jim je župan lani črtal več kot polovico denarja za sofinanciranje ljubiteljske kulture. Morda se je naučil, da ni modro drezati v kulturno žerjavico, čeprav bo občina organizatorjem dobrodelnih prireditev vseeno nespodobno zaračunala polovičko za najem prostorov, ki bi se ji lahko solidarno odpovedala in prispevala k humanitarnosti.

Pa vendar so drugod po (večjih) občinah cene še bolj navite. Društva pa jih plačujejo, pravzaprav vračajo dotacijo, od katere 20 odstotkov v obliki davka odleti še v roke države. Na slabšem so občine in društva, a kot radi rečemo: denar mora krožiti.