Obkroženi z Unijo

Kar nekako v senci reševanja usode evra na vrhu EU v Bruslju je minil še en dogodek: Hrvaška je v petek podpisala pristopno pogodbo z Evropsko unijo. Dogodek je v prvi vrsti pomemben za sosede, ki s tem dejanjem zaključuje šestletno pogajanje za članstvo v Uniji. Petkov podpis pa je brez dvoma pomemben tudi za Slovenijo in njene državljane, ki bomo kmalu z vseh strani obkroženi z državami članicami EU.

“Domovina” se nam bo kmalu še malo razširila. In to ne z državo, oddaljeno nekaj sto kilometrov, pač pa z državo, ki je do začetka devetdesetih že bila domovina. Z državo, ki jo velik del aktivne populacije zaradi skupne zgodovine, sorodnega jezika, osebnih povezav in tako naprej, najbrž dojema precej bližje kot katero drugo od sedemindvajseterice.

Sčasoma se Slovenec v iskanju poletne rezidence ne bo več ustavil na Dragonji ali v Sečovljah, ampak bo horizont širil proti Reki, Poreču, Pulju ... Razmišljanja, ali se namesto v Izolo, Sesljan ali Portorož na plažo odpeljati v Umag ali Savudrijo bo manj, ker bo meja predstavljala vse manjše časovno tveganje. Iskanje zaposlitve na Hrvaškem bo verjetno vse pogostejše. Poslovanje podjetij bo enostavnejše, že tako dovolj široko odprta vrata med trgoma se bodo še malce odprla. Ponudba na trgih se bo cenovno začela izenačevati: precenjeni oštirji ali trgovci v slovenski Istri bodo morda ugotovili, da Slovenci in Italijani vse raje zavijejo čez mejo, kjer za manj dobijo enako ali več ...

In še iz enega razloga je petkov podpis dobra novica. Buzetski župan Valter Flego je pred dnevi za PN ugotavljal, da po dolgih letih meja ni bila več predmet predvolilnega boja. In res, poslej utegnejo biti ribiška napenjanja mišic z ene ali druge strani le neprijeten spomin, enako velja za Jorasova valjanja po jarku ali hujskanje Marka Pavlihe, naj se Slovenci vzdržimo dopustovanja na Hrvaškem. Petkov podpis utegne pomeniti tudi začetek konca stanja duha, ki je vse našteto ne le dovoljeval, ampak včasih tudi nagrajeval. Na obeh straneh meje.