Oblast z napako

Kdo bo sedel v kateri občinski komisiji in odboru? Kdo bo občinski kadrovik? Kdo bo nadziral porabo denarja v občini, krajevnih skupnostih, občinskih javnih zavodih?

S temi vprašanji se zadnje tedne po volitvah ukvarjajo v vseh slovenskih občinah. In čeprav bi po dvajsetih letih demokracije pričakovali, da to počnejo demokratično, z vsaj srednje razvito politično kulturo, stvari na terenu kažejo, da še zdaleč ni tako.

V številnih občinah si izvoljeni svetniki in župan tolmačijo razdelitev delovnih teles kot svoj politični plen. Le redke so namreč občine - med njimi sta, denimo, komenska in divaška - kjer so, kljub temu, da ima ena politična opcija ali drugače sestavljena koalicija v občinskem svetu večino, v odbore in komisije imenovali ne samo člane ali privržence zmagovalnih strank, temveč tudi opozicije in drugače misleče. Pluralno, demokratično.

V večini drugih občin pa si je zmagovalna večina privzela kar večino oblasti, vključno z nadzornimi odbori. Tako bodo zmagovalci nadzorovali kar sami sebe, porabo občinskega denarja pa županu in vladajoči koaliciji naklonjen nadzorni odbor. Kar je enako, kot če bi ga kar ukinili; bi vsaj prihranili stroške zanj, ljudem pa farso.

Zaman so v nekaterih občinah predlagali, da bi ravnali podobno kot v državnem zboru, kjer ima v obeh ključnih nadzornih odborih - za javne finance in za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami - večino članov opozicija, v drugih pa so sedeži porazdeljeni sorazmerno z izidom volitev med vse stranke oziroma poslanske skupine.

V marsikateri občini pa so se glasovalni stroji večine že prižgali in volilcem jasno pokazali, kako razumejo demokracijo: kot neomejeno oblast tistih, ki po volitvah skupčkajo večino. Kar bi bilo pogojno celo sprejemljivo, ko bi šlo za prevzemanje razvojnih nalog, nikakor pa ne v tistem delu, ko si oblast v svoje roke prisvoji še nadzor nad lastnim delom.