Obračuni

“Druge možnosti sploh nimam. Zakon o računskem sodišču mi nalaga, da na podlagi poziva računskega sodišča razrešim ministra.” Tako je dejal predsednik vlade Borut Pahor 5. januarja lani še isti dan, ko ga je računsko sodišče pozvalo, naj razreši ministra Karla Erjavca. Sledile so vroče debate v politični in strokovni javnosti, ali je računsko sodišče nad vsemi ostalimi državnimi institucijami, a pobude za spremembo zakona o računskem sodišču, tako da bi bile v njem jasno opredeljene pristojnosti, do zdaj ni bilo. In danes smo pred enako zgodbo.

Pred letom dni se je premier takoj postavil pred kamere in z odločitvijo, da bo spoštoval zahtevo revizorjev, napovedal nove standarde v politik. Včeraj je ministru Križaniču, uglednemu članu SD, le poslal dopis, naj se pripravi na poročanje. No, premierju se ne mudi; časa za odgovor revizorjem ima 15 dni, kvečjemu se velja vprašati, zakaj je lani tako hitel.

Vtisu, da za vsem stojijo računi, a bolj politični kot bilančni, se ne da izogniti. Pa kdorkoli jih že sklepa. Zares in LDS sta že dali vedeti, da pričakujeta spoštovanje standardov, ki jih je premier postavil pri Erjavcu, hkrati pa so glasni tudi namigi, da želita koalicijski partnerici oslabiti SD. Šoltes, domnevni kandidat za položaj mandatarja v tehnični vladi, naj bi deloval v tem duhu. Pojavila so se tudi ugibanja, ali bi se Križaniča, ki je pred nastopom mandata - v času, ko je kriza že kazala zobe, kar bi moral kot ekonomist zaznati - napovedoval tisoč evrov minimalne plače, rad znebil sam predsednik vlade. Da gre za politično zaroto računskega sodišča, pričakovano meni Erjavec, a ne pozabimo, da je zdaj dobil priložnost, da si na Križaničevem hrbtu povrne svoj ugled.

Ob sporočilu, da ne vemo, kaj imamo v blagajni, pa bi lahko zdaj z ušesi zastrigla evropska komisija. Tudi bonitetne hiše utegnejo poslabšati oceno Slovenije, zato bi bilo dobro, da politiki ne porabijo vse energije za politične obračune, pač pa jo nekaj prihranijo tudi za neizogibno polaganje čistih bilančnih računov.