Obujena zgodba

Sodobni šport je gladiatorski boj, vpet med poslom in tistim, kar še ostaja od izvorne športne ideje. Športniki, ki pri zajemanju bogate denarne pogače nimajo pripomb, včasih težko sprejmejo tudi drugo plat svojega dela - pozornost medijev in kritike ob neuspehih. Recimo: nogometaši so po nastopu na svetovnem prvenstvu v svojih mislih postali nedotakljive ikone, in se ob kritikah ob prvem porazu v kvalifikacijah obnašali kot užaljene primadone. Uspehi so potrošno blago. Tega se zavedajo košarkarji, ki so se po turškem jurišu v Carigradu zatekli k samokritiki. Zanje je po lanskem četrtem mestu na evropskem prvenstvu kazalo, da so po letih polovičnih rešitev našli pravo pot do priključka k svetovnemu vrhu. Toda prevladala je slovenska majhnost v glavah. Ob (nepotrebni) menjavi selektorja, vprašljivih odpovedih nekaterih igralcev, neprepričljivem pripravljalnem obdobju se je okoli izbrane vrste izgubilo precej zanosa. Ki se je že zdel povrnjen z romanjem 4000 navijačev v Carigrad, z dobro odigranimi tekmam predtekmovanja in z visoko zmago v osmini finala z Argentino.

Toda visok poraz s Turčijo v četrtfinalu SP je pokvaril ves prigaran popravljen vtis. Predvsem zaradi načina in razsežnosti poraza, ki je prišel, ko se je vendarle že zdelo, da je slovenska košarka dozorela in pustila za sabo psihološke blokade, ki so ji vzele že nekaj odmevnejših dosežkov. Dejstvo, da je bil cilj odprave v Turčijo z uvrstitvijo med osem najboljših na svetu uresničen, je zbledelo. Biti peti ali osmi na svetu je seveda tudi pomembno, za uvrstitev v tem razponu se bo Slovenija borila do nedelje.

Izpad iz boja za odličja bo prej kot ne spet sprožil stara vprašanja. Je bila izbira selektorja prava? Mar ni ob zenitu zlate generacije čas za tujca? Ali Slovenija res zmore poseči po odličju, če ni v moštvu skoraj vseh najboljših? EP v Litvi, kjer bodo delili olimpijske vstopnice, je pred durmi, vprašanj pa je še vedno več kot ponujenih odgovorov.