Oče, kaj skrivaš?

O tem, zakaj se Sebastjanu Koklu maje direktorski stol Študentske organizacije na Primorskem (ŠOUP) in zakaj se ga sam kljub temu krčevito oklepa, lahko razmišljamo na več načinov.

Kokl je ŠOUP postavil na noge in ga skozi leta “vzgojil” v razvejano organizacijo s številnimi resorji, ki hranijo študente z nasveti, športnimi in kulturnimi aktivnostmi, informacijami, zabavo ... Na nek način je njegov oče in v tem pogledu lahko razumemo, da se tej vlogi težko odreče.

Tudi dejstvo, ob katero bi se bilo mogoče (poznavajoč “snažnost” slovenskega političnega prostora) pošteno spotakniti - da funkcijo direktorja študentske organizacije opravlja vzporedno s funkcijo predsednika koprske stranke SD - je študentska in preostala javnost prebavila brez hujših želodčnih krčev.

V zgodbi, ki se je - da, kajpak po naši, novinarski krivdi - v zadnjem mesecu razplamtela v pravcato lokalno afero, pa zdrav razum - naj se še tako trudi - težko razume Koklovo držo. Logika je sila preprosta: če nimaš česa skrivati, zakaj za vraga ne pokažeš? Zdrav razum ne razume pojasnil o varovanju poslovnih tajnosti in osebnih podatkov, zvenijo mu kot prazni izgovori. Veliko laže se postavi na stran sumničavih iskalcev resnice, še zlasti če gre za (neposredno izvoljene!) predstavnike ljudstva, v tem primeru študentskega, ki jim pravico do vpogleda v denarne tokove študentske organizacije (ta menda razpolaga z več kot milijonom evrov) dodeljuje študentska ustava.

Koklovi sodelavci so v včerajšnjem pisnem poskusu pranja njegovega ugleda zgrešili bistvo. “Vsebinam”, ki jih ponuja in izvaja ŠOUP, torej temu, kar je vidno navzven, nihče ne oporeka. Predmet kritik in zanimanja je podtalje, torej tisto, čemur je uprava ŠOUP kdo ve, zakaj nadela štampiljko “top secret” in kar ostaja skrbno varovano v zaklenjenih predalih za (po novem) prav tako zaklenjenimi in varovanimi vrati ŠOUP.