Očetje in sinovi

“Moji otroci so, to bodo ostali in jih zagovarjam.”

ZORAN JANKOVIĆ,kandidat za predsednika vlade

***

Kolikor je parov očetov in sinov, toliko je zgodb. Od tiste v imenitnem romanu Turgenjeva do preproste zgodbe slehernika. Nihče ni brez njih, ima jih še sirota brez staršev. Lahko so lepe, manj lepe, vsakdanje, neprijetne, nemara tragične. O lepih je lepo pripovedovati, nelepe navadno ostajajo “med njima”, če ...

Če nisi javna osebnost. Zoran Janković, denimo, je še kako javna osebnost, zdaj ko je kandidat za prvega moža državne izvršne oblasti, je tako rekoč obsojen na soočanje z vsem, kar ga obdaja.

Tu seveda nastopijo mediji. Zagrabili bodo predvsem tisto, kar je problematično, žgečkljivo, diši po aferi, senzaciji. Pri Jankovićevih je pač tako, da je glede tega “snovi” kar precej. Nekomu še tako naklonjen medij, pa si ne more privoščiti, da bi dogodke v zvezi z njim zamolčal. Se pač dogaja in treba je poročati.

Vprašanje pa je, kako se stvari lotevaš. Osupljivo se jih je lotil novinarski kolega z nacionalne televizije. Za Prvi dnevnik se je neposredno oglasil s Kongresnega trga v Ljubljani, kamor so znane slovenske osebnosti prišle prepričevat Jankovića, naj nastopi na volitvah. Novinarju ni bilo dovolj opisovanje dogajanja, na koncu je medijem položil na dušo, naj pri poročanju v zvezi z volitvami ne spregledajo domnevnih nečednosti obeh sinov Zorana Jankovića. V tistih dneh so bile za nameček to nosilne teme na straneh nacionalkinega spletnega portala MMC.

Tako naj bi torej do volitev funkcionirala RTV SLO, se je vprašal gledalec? K sreči je šlo za akcijo le dela njenega ustroja, sicer se bo človek tudi vprašal, za koga pravzaprav dela ustanova, ki živi v glavnem od denarja davkoplačevalcev. Na nacionalki smo v nadaljevanju vendarle priče tudi nepristranskemu obveščanju javnosti.

Toliko o Jankovićevih. Otroke in družine imajo tudi mnogi drugi, ki se nam pred volitvami ponujajo za zastopnike ljudstva. Do kod v propagando vpletati mladoletne otroke ni dilema. Tu zanje sploh ni prostora, pa naj bo propaganda naravnana v pozitivno smer zase ali v negativno za tekmeca. Nekdanji prvi človek SLS Marjan Podobnik se je pred leti s tistimi predvolilnimi plakati na to požvižgal in je svoje drage družinske člane ovekovečil v povsem politične namene. Na splošno pa za naše politike velja, da so glede tega kar spodobni. Janez Janša, na primer, bi se v tem času lahko fotografom nastavljal s svojo lepo ženko Urško in z malim Črtomirjem, a se je zavedel pasti. Verjetno je ugotovil, da je malce zašel, ko je na facebooku objavil tiste fotografije, objemajoč Urško v blaženem stanju. Za družinski album so bile idilične, ni kaj, za javnost pa na meji kiča.

Če ne štejemo rumenega tiska, so pri tem prizanesljivi tudi slovenski mediji. To so pokazali denimo v primeru, ko je kot strela z jasnega mednje udarila novica, da ima nekdanji premier in predsednik države Janez Drnovšek nezakonsko hčer, kar je tudi sam izvedel šele malo pred smrtjo. Okoliščinam primerno so pokazali dovolj obzirnosti in razumevanja. Res je, da Drnovšek takrat ni bil nikomur več nadležen politični tekmec, to pa ne spremeni dejstva, da na slovenski medijski sceni pri tem prevladuje spoštovanje nekih pravil igre.

Več svobode pa je na voljo v poglavju, ki se mu reče ženske. Medtem ko po svetu po zaslugi ali krivdi medijev rejtingi kandidatov strmo naraščajo ali dramatično padajo, je to pri nas (spet govorimo o tako imenovanih resnih novinarskih hišah) povsem obrobno vprašanje. Kot da smo se sprijaznili s tisto Pahorjevo, ki jo je izrekel, ko so ga “zasačili” v družbi neke svetlolaske: “Saj ne kandidiram za papeža ...”