Od belega do bolj zdravega kruha

Razmere za delavce niso slabe. Ker jih manjka, je na mizah več belega kruha kot kdajkoli. Sočasno je več nepravičnosti in nesmislov, po svetu pa več negotovosti kot kdajkoli. Nova oblast, ki je bila izvoljena predvsem zato, da bi deželi vrnila državo, na noge postavila načete ali razpadle javne sisteme, delavcev in njihovih pravic ne bo postavljala v ospredje. Imajo pa njeno besedo, da se bo z njimi oziroma s sindikati spet pogovarjala.

V ospredju pogovorov bo v gospodarstvu odsoten in v javnem sektorju razpadel plačni sistem. V najboljšem primeru bo beseda tekla o socialnem sporazumu. Ta je državi nekoč že zagotavljal socialni in razvojni mir. Dogovorjenemu zaostajanju plač za produktivnostjo navkljub.

V najboljšem primeru bo beseda tekla o socialnem sporazumu. Ta je državi nekoč že zagotavljal socialni in razvojni mir. Dogovorjenemu zaostajanju plač za produktivnostjo navkljub.

Da bodo pristopili delodajalci in skupaj z vlado ter sindikati obudili ekonomsko socialni svet, ne gre dvomiti. Pač pa so na mestu vprašanja, ali bodo najmočnejši sindikati, ki rožljajo s stavko ali z izstopom iz sistema plač, razumeli, da za kaj več kot odpravljanje nesorazmerij znotraj sistema in makroekonomskega okvirja, ni prostora. Ali bodo s potegavščino z razbremenitvijo plač najbolje plačanih zadovoljni delodajalci priznali, da imajo rezerve v odpravi uravnilovke, v vzpostavitvi nagrajevanja (in kaznovanja) bolj in manj uspešnih, inovativnih, v vlaganjih v znanje ...? Bo vladi naposled uspelo resneje razbremeniti plače in za zagon javnih sistemov z zdravstvom na čelu bolj obremeniti kapital in nepremično premoženje?

Vse vlade so to obljubljale, nobeni še ni uspelo. In nobena dela ni začenjala v popolni globalni in domači negotovosti, ob tako visoko napovedni inflaciji, pomanjkanju energentov, surovin ... Delodajalci so plače vedno razumeli kot goli strošek in ga s tiščanjem k tlom, za razliko ostalih stroškov, obvladovali. Močnejši sindikati so vedno preglasili one, v katerih je, tudi zaradi nizkih plač, vse manj članov.

Pot od sedanjega belega do dražjega bolj zdravega kruha bo vodila skozi rast dodane vrednosti na delavca. Skozi prestrukturiranje gospodarstva v panogah, ki najbolj zaostajajo za evropskimi gospodarskimi partnericami, skozi izgubo delovnih mest in kruha. Dvigi minimalne plače delavcem, ki so pomembno gnali produktivnost in BDP ter postavljali na laž vsakokratna vpitja delodajalcev o izgubi delovnih mest, so poučni. Stimulirani delavci dodajajo vrednost. S povprečnimi plačami za Nemčijo Slovenija zaostaja za sto odstotkov, z dodano vrednostjo za slabo tretjino. Rezerve za stimulativen plačni sistem so. Ali je tudi razum?