Od daleč ...

Letos domačih parlamentarnih volitev ne bom spremljala od blizu. Kar navsezadnje sploh ni tako slabo. Bistriška pesnica Maksa Samsa je nekoč zapisala, da “vse, kar človek od daleč gleda, je lepo in ne preseda”. In kaj je lepšega, kot kampanjo, ki jo bodo - verjamem - kmalu zabelile afere in aferice ter zasolile floskule iz bolj ali manj znanih ust, spremljati tisoč kilometrov stran prek internetnih izsekov in redkih domačih revij.

Vem, kako bom volila, in težko me bo prepričati v nasprotno. Še najmanj s kakšnimi v zadnjem hipu (ali pa za sto dni, lahko tudi za sto let) spisanimi volilnimi programi. Pa tudi s plakati, ki bodo vsak hip pričeli v volilce strmeti z malone vsakega kandelabra, ne bo veliko bolje. V skoraj enake položaje postavljeni nasmihajoči se liki, podobe nekih pravljično popolnih življenjskih izsekov ali sprane volilne floskule in parole (mnogo njih bo, kot ponavadi, verjetno tudi povsem sprtih z osnovami pravopisa) pač težko prepričajo že prepričanega volilca. Vsaj tistega s povprečnim zgodovinskim spominom na dejanja te ali one oblasti.

O tem sem se lahko prepričala ob poljskih volitvah, ki so se odvrtele v začetku oktobra. Če človek pride v glavno mesto katerekoli države nekaj dni pred usodno volilno nedeljo, bi pričakoval, da bodo panoji, stene, drogovi, avtobusni nadstreški ... prepolni volilnih plakatov. V Varšavi pa nič. Tu in tam kakšen protezni nasmešek in nova trajna manj znanih političnih obrazov. Če ne bi mlada poljska političarka Katarzyna Lenart za nagovarjanje volilcev izbrala tako zelo odkritega pristopa (in to dobesedno, saj je posnela video s polstriptizom in nadvse zgovornim sloganom, naj volilci glasujejo za njeno stranko, če želijo več), bi bil en sam predvolilni dolgčas. Tega brezplakatnega predvolilnega stanja so v Varšavi menda že vajeni, mi je pojasnilo nekaj domačinov. Več jih je bilo menda videti v ostalih mestih in sploh na podeželju.

Lepo bi bilo, če bi se po Poljakih vsaj pri tej zadevi zgledovale tudi slovenske stranke. Te so volilne golaže začele kuhati prav v teh dneh. Sodeč po dolgovih, v katerih so znašle nekatere izmed njih, pa ti ne bodo ravno bogato zabeljeni. Večino volilnih klobas je več kot očitno snedla tudi kriza, tako da se skoraj nihče ne hvali s prav težkim volilnim budžetom (pa naj kdo reče, da kriza ni prinesla vsaj nekaj dobrega). Marsikdo celo meni, da se bodo volilci tokrat odločili na podlagi preteklih dejanj strank. Bil bi že skrajni čas. Da se namreč volilci spomnimo vseh napak, ki so jih zagrešile te ali one vlade in ti ali oni politiki. Od podivjanega lastninjenja podjetij, do klientelizma, skakanja iz afere v afero in drugih spodrsljajev, ki so se na političnem parketu zgodili levi, desni, srednji in vsem ostalim političnim opcijam.

To sicer še ne bo zagotovilo boljšega življenja v državi. Kajti tega - po poljski izkušnji sodeč - ne prinaša le velika gospodarska rast v času krize. Če bi treba Poljakom le menjati politično garnituro (ki je, mimogrede niso, saj na premierskem stolčku kot prvi poljski predsednik vlade, ki mu je to uspelo, ostaja dosedanji premier Tusk), potem ne bi imeli zdravstvenega sistema, kjer je treba plačevati tudi zdravila na recept, ne velikih socialnih razlik med velikimi mesti in podeželjem, ne povečane porabe zdravil za srčnožilne, prebavne in psihične bolezni.

Zato je morda čas za menjavo razmišljanja družbe. In za plakate brez politikov.