Od kure k jajcu

V Istri ne vedo, ali bodo lahko dokončali projekt hidravličnih izboljšav vodovodnega sistema. Projekt, s katerim bi izboljšali delovanje vodovoda, oskrbo s pitno vodo torej, ki je življenjsko pomembna dobrina. Na 34 odsekih od približno 1000 kilometrov cevovodov bi uravnali pritisk vode in zmanjšali puščanja. Zaradi njih se izgubi dobra petina vode, kar je še posebej moteče v času poletnih suš, ko njena poraba zaradi turizma skokovito naraste - z dobrih 20.000 kubičnih metrov dnevno na več kot 33.000.

V istrskih vodovodnih ceveh je pritisk nadvse pomemben. Upravljajo s štirimi vrstami vode, rižansko, hrvaško, kraško ter vodo iz obmejnih virov Bužini in Gabrijeli. Vse morajo skozi čistilno napravo v Cepkih, zatem pa do 273 večjih ali manjših rezervoarjev. Vmes morajo premostiti precejšnje višinske razlike, da si lahko vodo natočijo tudi na Šentjanah nad Portorožem, na Markovem hribu ali pa na miljskih in šavrinskih gričih.

Tega se očitno zaveda tudi država, ki je za projekt hidravličnih izboljšav obljubila delež sofinanciranja v višini 7,5 milijona evrov. Najbrž tudi zato, ker Istri v 40 letih ni priskrbela dodatnega vodnega vira, ki bi bil med poletnimi sušami zanesljivejši, kot je reka Rižana. Cincanje države z denarjem, potem ko je projekt stekel, je povsem nerazumljivo. Toliko bolj, ker je glavnina tega denarja evropskega.

Pogled z druge perspektive je še slabši. Nazorno prikaže regresijo naše družbe. Slovenija je od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja pristajala na različne sekundarne istrske vodne vire, od dveh zajetij, Kubeda in Padeža, do navezave na kraški vodovod. Tedaj je govorila o projektih, vrednih več deset milijonov. 25 milijonov bi stal Kubed, zadnja različica Padeža in zagotavljanje dodatne vode s Krasa pa celo 50 milijonov. Zdaj omenja le še nekaj milijonske projekte, pa še pri teh se ji zatika. Še dobro, da so Rižanski vodovod gradili pred tremi desetletji. Kasneje ga ne bi več.