Od lepih razgledov se ne da živeti

Si predstavljate, da morate po močnem neurju na lokalni cesti sami očistiti prepuste, da bi reševalno vozilo lahko pripeljalo domov vašega bolnega sorodnika? Da lahko pridete do najbližje trgovine po razdrapanih cestah, polnih lukenj, grbin in peska. Da vam pozimi zaprejo najkrajšo povezavo do mesta, kamor hodite po 'špežo', da ste v poletni suši ali, bognedaj, ob kakršnikoli napaki na krajevnem vodovodu, odvisni od vode v 'bidonih' in cisternah, da v času, ko lahko na nočnem nebu nad nami spremljamo drsenje svetlečih 'elončkov', zaman iščete najmanjšo črtico na pametnem telefonu in upate, da bo do vas segel vsaj šibek signal kateregakoli operaterja.

Verjetno težko. A ne, če živite v odročnih vaseh v eni od 90 slovenskih občin, ki sodijo v tako imenovano obmejno problemsko območje. Tudi na Primorskem jih imamo. Podobne zgodbe bi lahko slišali po vaseh v zaledju Kopra, Brkinih, Baški grapi, na obronkih Kolovrata, v Breginjskem kotu in verjetno še kje. Po desetletjih, ko so ljudje iz teh krajev odhajali “s trebuhom za kruhom” v večja industrijska središča, njihovi otroci pa še dlje, je življenje v številnih vaseh ugašalo in ponekod tudi ugasnilo ... A so tudi izjeme. V prvi vrsti zaradi ljudi, ki kljub vsemu vztrajajo na odmaknjenih obronkih, ali pa se, ponosni na svoje korenine, želijo vrniti v rojstni kraj svojih prednikov ali pa le umakniti iz vsakdanjega vrveža mestnih središč.

A razgled iz občinskih pisarn prevečkrat seže le do prvega krožišča, saj od tam dalje običajno vodijo ozke in zmahane ceste, telefonski signal pa se, kako prikladno, izgubi na pol poti.

Zaradi njih se bo v odročne kraje spet lahko vrnilo življenje, drugače bodo ostali le nostalgični spomini in se bodo uresničile napovedi strokovnjakov, da se bo do leta 2038 v Sloveniji število prebivalcev povečalo le v osrednjeslovenski in obalno-kraški statistični regiji, kar tretjina površine Slovenije in slovenskih občin oziroma dobra četrtina slovenskih naselij pa bo med demografsko ogroženimi območji.

Tega bi se morala najprej zavedati država in občinam zunaj metropole pomagati s premišljenimi sistemskimi ukrepi, ki bi omogočili hitrejši razvoj infrastrukture, s tem pa tudi boljše razmere za življenje in delo. Tako bi zmanjšali obstoječe neenakosti, izboljšali konkurenčnost in, če si drznemo upati, prispevali k spremembi dnevnih migracijskih tokov, ki zdaj obremenjujejo prometno ožilje iz vseh krakov naše ljube države do prestolnice. Na dragoceno, a ranljivo okolje v svoji sredini bi morale ob sprejemanju strategij in proračunov še posebej skrbno paziti tudi občine. A razgled iz občinskih pisarn prevečkrat seže le do prvega krožišča, saj od tam dalje običajno vodijo ozke in zmahane ceste, telefonski signal pa se, kako prikladno, izgubi na pol poti.