Od lonca do dvorca

Spokojnost, ki je včeraj popoldne v jesenskem soncu vladala na dvorcu Zemono, ni v ničemer izdajala, da je nekaj ur pred tem padla pomembna odločitev o prihodnosti tega vipavskega simbola. Tudi v notranjosti ni bilo nič posebnega, iz ene od soban je bilo slišati napotke, ki jih je Tomaž Kavčič delil udeležencem mednarodne šole kuhanja.

Po 15 letih vsakodnevnega dela v kuhinji dvorca Zemono je tokrat goste prvič sprejel kot njegov lastnik. Čeprav se danes tudi v gostinstvu ne cedita mleko in med, mu je uspelo. Ne samo s trdo prigaranim denarjem za štedilnikom, ampak predvsem z veliko željo, s srčnostjo ter z vizijo, kako bo dvorec postal še večja uspešnica Vipavske doline.

Zemono bi konec koncev lahko kupil kdorkoli, ki ima pod palcem dovolj denarja. Domnevno je glas o njem segel vse do ruskih premožnežev, ki jim kupnina verjetno ne predstavlja nobenega problema. Vprašanje pa je, če bi ti vedeli, kaj z njim početi. Če že ne bi postal ograjena trdnjava z železno ograjo in napisom “zasebna lastnina, prehod prepovedan”, bi kaj kmalu lahko postal še ena zgodba o izgubljenem biseru. O teh v zadnjem času veliko slišimo, saj država za polnjenje proračunske luknje razprodaja številne dvorce in graščine. Sami pač ne ustvarjajo dobička, ampak stroške. Ali pa, kot je bilo v primeru Zemona, postanejo poslovno nepotrebne nepremičnine.

Verjetno se danes marsikomu kolca, najbrž se vrstijo tudi komentarji nevoščljivih jezikov. A Kavčič je z dosedanjim delom že dokazal, da ne blefira. Zdaj ima priložnost, da to dokaže tudi kot lastnik dvorca. Okolica mu bo gledala pod prste in od njega veliko pričakuje. V času, ko se razprodajajo številni simboli Vipavske doline, je včerajšnja zgodba s srečnim koncem pravi obliž za ponosne Vipavce.

Palladijsko zasnovani primestni vili sredi vipavskih vinogradov resda še manjka sijaj, v katerem se zadnje dni koplje bližnji Lanthierijev dvorec, a za svečano preobleko bo še čas.