Od meje k denarju

Ko je šlo za Veliko zgodovino, so bili odnosi med sosedama Italijo in Jugoslavijo (danes Slovenijo) veliko preprostejši in preglednejši. Šlo je za to, kdo bo imel Trst in kolikšen del ozemlja bo pripadel eni ali drugi državi. Danes, ko je vprašanje razmejitve že zdavnaj arhivirano, so odnosi veliko bolj zapleteni, saj niso več zgolj dvo-, temveč večstranski, predvsem pa večplastni, vpeti v evropsko in globalno ekonomsko politiko, ki jo narekujejo mednarodni centri finančnega kapitala.

Odkar je Berlusconijevo desnosredinsko zamenjala Montijeva tehnična vlada, se zdijo nekatera dvostranska vprašanja preprosta in hitro rešljiva, saj niso več v tolikšni meri obremenjena z ideologijo nostalgične desnice. Italijanska vlada osrednjo pozornost namenja varčevalnim ukrepom, torej vprašanjem, ki so bila tudi podlaga pogovorov med predsednikoma obeh vlad, Montijem in Janšo.

A vse vendarle ni tako idilično. Na dvostranske odnose mečejo dolgo senco italijanski načrti za gradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, kjer Slovenija in Italija nikakor ne najdeta skupnega jezika. Prav tako so v ospredju različna stališča obeh držav do povezav pristanišč v severnem Jadranu na vseevropske prometne koridorje, kar lahko ogrozi potek sredozemskega koridorja preko Slovenije.

Zaradi tega se nekaterih “manjših” tem, kot so, na primer, vprašanja vračanja istrskih umetnin, na najvišji ravni sploh ne dotikajo več. Prepuščajo jih podsekretarjem in tehnikom, kar pomeni odrivanje njihove rešitve v nedoločno prihodnost.

V takem ozračju se zdi še najlaže rešljivo vprašanje sistemskega financiranja potreb slovenske manjšine v Italiji. Prav na manjšinskem področju, ki je bilo zmeraj najtrši oreh v dvostranskih odnosih, je otoplitev najizrazitejša. Pozitiven signal je napoved italijanskega vladnega podsekretarja Saveria Ruperta o ustanovitvi vladnega omizja za vprašanja Slovencev v Italiji. Upajmo, da ne bo zgolj obljuba.