Od tam do tu

Še do nedavnega je pri nas veljalo prepričanje, da se kršitve človekovih pravic dogajajo nekje drugje; v črni Afriki, kjer samodržci poskrbijo zase in za sorodstvo, raja pa umira od lakote, na Kitajskem, kjer drugače misleče dajo v hišni pripor, in v Rusiji, kjer takšne umorijo. Pa v državah, kje se je zaradi nepriznavanja delavskih pravic in nespoštovanja okoljskih standardov gospodarstvo razvijalo z neverjetno hitrostjo ...

To ne pomeni, da pri nas ni bilo kršitev človekovih pravic. Imeli smo izbrisane, brezposelne, revne in tako dalje. Te družbene kategorije pa so vendarle predstavljale manjšo skupino prebivalstva, zato se je večina težko poistovetila z njimi. Ena glavnih značilnosti kršenja človekovih pravic v demokratičnih družbah je sicer prav to, da so pravice kršene manjšini, v ostalih sistemih - torej tistih, ki smo jih našteli na začetku -pa vladajoča manjšina krši pravice večine.

A gospodarska kriza je tudi nas zbudila iz spanja. Kar naenkrat vse te stvari ne grozijo več “drugim”, pač pa nam. Pred našimi očmi so se začela rušiti nekatera močna podjetja, kot so IUV, Mip, Vegrad, Prevent, Merkur ... Delavcem, ki za svoje delo niso dobili plače, so bile očitno kršene človekove pravice. Množici tistih, ki jim podjetja niso plačevala prispevkov za socialno varnost, prav tako. Nato je tu še vojska tistih, ki s plačo ali pokojnino komaj plačajo položnice, kaj šele, da bi si lahko kar koli privoščili. Žrtve so tudi tisti, ki bodo morali zaradi sežiganja odpadkov, prevelike gostote prometa in drugih umazanih zadev, okrog svoje hiše ali po mestu kmalu hoditi z masko na obrazu. Prav tako kot vidimo na posnetkih iz kakšnega večmilijonskega azijskega mesta.

Ne, tudi pod Alpami ni nemogoče čez noč postati žrtev kršenja človekovih pravic. Še več: črnogledi se bojijo, da v tej državi večina prebivalstva počasi drsi mednje. Morda ne bi, če bi pravočasno stopili politiki na prste, ne pa le sebično čakali in verovali, da bo hudič za vedno ostal “drugje”.