Od Tokia do Manile

Predhodniki sedanje košarkarske generacije so si leta 2005 izborili prvi nastop na svetovnih košarkarskih prvenstvih. To je bila generacija, od katere se je prej ali slej pričakovala medalja, pa te nikakor ni hotelo biti. In ne pozabimo, da je bila kakovostna na vseh igralnih mestih, tudi pod košema. Očitno je nekoč v Sloveniji raslo bistveno več visokih in močnih fantov, kot se jih rojeva v tem tisočletju, ko si mora reprezentanca pomagati s tujimi močmi.

A vrnimo se k začetkom slovenskih košarkarskih uspehov. Fantje so bili mojstri za osvajanje odličij v mlajših selekcijah, na članski ravni pa niso imeli takega navdiha. Zagotovili so stalno uvrščanje na celinska in svetovna prvenstva, za piko na i pa je vedno nekaj zmanjkalo. Tudi zato, ker je postal lasten ego pri nekaterih premočan. In ob porazdelitvi vlog je hitro zmanjkalo deklarativno izraženega kolektivnega duha.

Tekmovalno gledano ne bi smeli biti razočarani, saj je uvrstitev med najboljših osem na svetu realen dosežek, kljub temu, da boja za odličja in neposredne vozovnice na olimpijske igre ni.

Po domačem eurobasketu 2013, kjer se sanje o medalji niso uresničile, se je zdelo, da so zlati časi reprezentance mimo, saj na vidiku ni bilo ustrezne menjave generacij, mlajše reprezentančne selekcije so se klatile na robu divizije A in B, lekcije nam je delila celo Anglija.

A bolje pozno kot nikoli se je prebudil kolektiv in ko smo to najmanj pričakovali, je prišla zlata medalja na evropskem prvenstvu. Sočasno se je prikazal Luka Dončić, kolektiv pa je zatem spet zbledel. Ni šlo drugače, Dončić je za sabo potegnil povprečno reprezentanco.

Kanada je bila v tretjem zaporednem slovenskem četrtfinalu na svetovnih prvenstvih previsoka ovira za oslabljeno moštvo. Poškodbi Vlatka Čančarja, Eda Murića in nato še Jake Blažiča so se poznale v rotaciji in Dončić bi zagotovo imel nekaj več manevrskega prostora v trenutkih, ko bi bilo treba krotiti strasti in živce, kar mu nikakor ne gre od rok. Tudi v ekipi in štabu ni nikogar, ki bi nanj lahko vplival. Kajpak tekmeci to znajo izkoristiti, saj je vsakdo lahko predvidel, da se ga bodo lotili z vsemi sredstvi. Dejstvo pa tudi je, da prvo Fibino ime svetovnega prvenstva ni bil vedno deležen zaščite - tudi na tekmi s Kanado.

Tekmovalno gledano ne bi smeli biti razočarani, saj je uvrstitev med najboljših osem na svetu realen dosežek. Boja za odličja resda ni, s tem pa tudi neposredne uvrstitve na olimpijske igre, ki lahko odtehta tudi neosvojeno odličje. Neposredno se bosta iz Evrope na igre v Parizu uvrstila evropska polfinalista Srbija in Nemčija, Slovenija pa bo olimpijsko vozovnico lovila prihodnje poletje. V kakšni podobi, z istim selektorjem? Do prihodnjega poletja se lahko še marsikaj zgodi.