Odgovor v snegu

Predvečer najobilnejšega letošnjega sneženja, ki je Primorsko domala odrezal od preostalega sveta, so zaznamovali protesti. Izkazovanje nezadovoljstva državljanov na ulicah pa ima s snegom več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.

Poenostavljeno rečeno - ko svet potone v sneg, del državljanov razmišlja o tem, katere servisne službe morajo na teren, da mu bodo utrle gaz v svet, kaj vse bi moralo biti postorjeno, a ni, drugi pa se toplo oblečejo in vzamejo stvari - v tem primeru lopato -, v svoje roke. Pa za lažjo predstavo poglejmo tale prizor iz majhne vasi, ki je s snegom malce bolj “na ti”, kot kakšno večje (obmorsko) mesto: Vaščan, ki ima dovolj okreten traktor, poti počisti (z doma narejenim) plugom, preostali odkidajo svoje borjače, brez velikih besed sosed sneg odmeče še spred praga hiše, kjer živi starejša vaščanka, soseda ga vidi skozi okno, mu odnese čaj, da se ogreje - in v par urah življenje teče po ustaljenih tirnicah.

Drži, v majhnih okoljih se ljudje praviloma bolje poznajo, a prav dejstvo, da so velikokrat “pozabljeni od boga in države”, jih vodi v samoiniciativnost in samoorganiziranost. In prav v tem “zametu” se skriva ključ. Vprašanje, ki si ga zastavlja tako nezadovoljni državljan kot “zameteni” vaščan je v osnovi povsem enako - kaj lahko storim, ko sistem ne deluje (več)?

Ta hip sneg s slovenskih cest kopni, protestniške zahteve pa dobivajo jasnejše obrise. Kot vemo, prva odjuga še ne prinese pomladi, zima pa nam kot nekoliko stroga učiteljica daje za domačo nalogo premislek - kaj lahko kot državljan storim, da nas ne bo zametlo tudi v prenesenem pomenu? Odgovor, ki se ponuja na dlani, ni strukturen, projekten, konceptualen ali sistemski, ampak predvsem človeški: prispevam tisto, kar lahko, in to storim v dobro skupnosti. Rdeča nit je na snežno beli podlagi dobro vidna in zelo očitna - skupni problemi terjajo skupno delovanje. In brez solidarnosti se iz takih ali drugačnih zametov ni mogoče izkopati. Torej - kje imate lopato?