Odložiti breme

“V dom pa ne grem. Me boste morali odnesti,” so besede starega očeta, ki mi še vedno odzvanjajo v ušesih, čeprav je od njegovega slovesa minilo že približno četrt stoletja. Njegove besede niso bile kritika domske oskrbe, le izraz človekove navezanosti na domače okolje in krog ljudi, s katerimi je živel, zato mu je bilo edino logično, da ga tu tudi sklene.

Globoko v sebi verjetno podobno razmišlja večina od nas. Priznati je treba, da smo tu kot družba v zadnjih letih naredili korak naprej tudi z organizacijo socialne storitve pomoč na domu. Ta je namenjena ljudem z zagotovljenimi bivalnimi pogoji za življenje v domačem okolju, če se zaradi starosti ali invalidnosti ne morejo oskrbovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti. Pri tem ne gre za zmanjševanje vloge institucionalne oblike varstva starejših, dolgotrajno bolnih ali invalidnih oseb, temveč za dobrodošlo izbiro pri organizaciji praktične pomoči in podpore tej najbolj ranljivi skupini ljudi.

Seveda se v praksi odpirajo številni problemi. Marsikdo si pomoči ne more privoščiti ali pa vsaj ne v obsegu, ki bi ga nujno potreboval za človeka dostojno življenje. In če sam ne zmore, drugim pa noče biti v breme, pogosto molči in pomoč odkloni. Izvajalci opozarjajo, da se potrebe uporabnikov večajo. Danes ne potrebujejo le pomoči v gospodinjstvu, ampak tudi pri osebni higieni in negi. Tu pa se izvajalci soočijo z vprašanjem pristojnosti in odgovornosti. To področje naj bi v prihodnje reševal zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je usmerjen v deinstitucionalizacijo varstva starejših in razvoj podpornih oblik pomoči starejšim v domačem okolju. A stroka že opozarja na nevarnost, da se tudi tu ponavlja praksa iz primera reorganizacije nujne medicinske pomoči. Zato zahteva poglobljene odločitve, da bodo pomoč res dobili ljudje, ki jo potrebujejo. Da bo kakovostna in hitra. In predvsem, da uporabniki ne bodo več razmišljali, da so s tem nekomu v breme.