Odpoklic županov

Ideja, da bi v zakonodajo vpeljali možnost za odpoklic županov, je vsekakor dobrodošla. Zlasti v zadnjem desetletju so na vodilna mesta v občinah prišli posamezniki, ki se požvižgajo na pravila in si vodenje občine vse prepogosto predstavljajo preveč po domače. Tudi zato je vedno več županov osumljenih, obtoženih ali celo obsojenih zaradi različnih zlorab uradnega položaja, vendar to na njihov županski položaj ne vpliva in še vedno ostajajo trdno v sedlu. Kar je absurd.

Možnost odpoklica županov je vladi predlagala komisija za preprečevanje korupcije, ki pri delu županov prav tako odkriva vedno več nepravilnosti. In vlada je na to reagirala. Vendar nameravane spremembe zakona ne gredo v smer, da bi se župane lahko odpoklicalo iz pravnih razlogov, temveč iz političnih. Torej bi o odpoklicu županov spet odločali volilci. Z referendumom. Neumnost. Povrhu vsega še draga neumnost.

Volilci imajo vsaka štiri leta možnost, da se odločijo, kdo bo njihov župan. In tako naj tudi ostane, čeprav se lahko vedno bolj utemeljeno sprašujemo, ali imajo volilci res vedno prav. Morebitni referendumi o odpoklicu županov bi namreč povzročili samo še dodatne prepire med pozicijo in opozicijo in v manjših občinah bi to lahko pomenilo, da ne bi počeli drugega, kot zbirali podpise za referendum in poskušali menjavati župana, ki bi jih razjezil s kakšnim ukrepom. Razlogi za odpoklic županov naj torej ne padejo na pleča volilcev, razlogi za odpoklic županov naj bodo pravne narave.

Če ima župan pisano paleto kazenskih ovadb, če je pravnomočno obtožen ali celo obsojen zaradi ravnanj, ki jih je povzročil kot župan, pač ne more biti župan, pa naj bo še tako všečen in priljubljen. Doslej se je že jasno izkazalo, da moralna komponenta pri tovrstnih županih ne igra nobene vloge. Torej je treba razloge uzakoniti.

Nenazadnje je za uspešno delovanje demokracije treba imeti trdne temelje v pravni državi.