Odprta šola

Če bi bila šola podjetje, do takšnih nesoglasij med interesnimi skupinami, ki jih zdaj srečujemo pri imenovanju ravnateljev, verjetno ne bi prihajalo. O prvem človeku podjetja bi odločali lastniki.

Pri imenovanju ravnatelja je postopek bolj zapleten. “Lastnik” (ustanovitelj), ki je pri osnovni šoli občina, ima v svetu šole le četrtino glasov. Slabo polovico imajo zaposleni, zadnjo četrtino pa starši. Tako je predvidel zakonodajalec, da bi v svetu šole uravnotežil interese vseh, ki se v šoli križajo. Tudi glede izbire ravnatelja. Zakon je tu jasen, izračun preprost: zmaga tisti, ki prepriča dve od treh sodelujočih skupin.

Ko pride nov direktor v podjetje, prinese spremembe. Enako ravnatelj. Ali se bodo stvari premaknile na boljše ali na slabše, vedno pokaže le čas. Tako kot ne obstaja direktor, ki bi ustrezal vsem zaposlenim, bi lahko z lučjo pri belem dnevu iskali ravnatelja, o katerem imajo pozitivno mnenje vsi zaposleni učitelji. A priljubljenost voditelja katerekoli ustanove ni vedno povezana z njegovo uspešnostjo. Še več, priljubljenost je včasih lahko tudi pokazatelj mehke roke in popustljivosti.

Se pa podjetje in šola razlikujeta oziroma bi se šola vsaj morala razlikovati od podjetja še v nečem: podjetje se lahko izgovarja na tajnost poslovnih podatkov. Ni lepo, predvsem, če imajo odločitve vpliv na širšo javnost in zaposlene, vendar je upravičeno.

Šola pa je javna ustanova, ki se financira z davkoplačevalskim denarjem in deluje v javnem interesu. Zato v njej soodločajo občina in starši, z velikim deležem pa tudi zaposleni.

Zaposleni so sicer tisti, ki verjetno najbolj občutijo kadrovske menjave na vrhu, toda daleč največji vpliv tega se dejansko odrazi na generacijah, ki prihajajo iz nje: če je šola dobra, pedagoško odlična, odprta do okolja, dovzetna za pripombe in predloge staršev, šola in vzgaja odprte in ustvarjalne ljudi. Če se zapira vase, se bo to poznalo tudi na njenih učencih.