Odprto pismo predsedniku

Spoštovani gospod predsednik!

Ne domišljam si, da o politiki vem kaj dosti, a prazne praznične dni sem polnil prav s premišljevanjem, kako bi vam lahko pomagal. Vidim, slišim, berem, da vam ni lahko. Še včeraj ste se muzali, da bomo do novega leta imeli mandatarja, do svetih treh kraljev pa novo vlado. Figo! Kako ga biksajo, tile naši izvoljenci ljudstva, tako levi kakor desni in tisti vmes. Ne razumejo, o čem govorite, kadar pozivate k “hitremu oblikovanju vlade”, ki je “v tem trenutku slovenski nacionalni interes”. Ne poslušajo vas, marveč še kar barantajo, kupčkajo in kupčujejo, krošnjarijo, brez sramu in zmernosti.

Dobro, zdaj se napravili korak naprej, enega izmed njih kljub nepopisnemu cirkusu predlagali za mandatarja, a razumel bom, če vam bo prav kmalu vsega dovolj, če boste udarili po mizi (četudi v svojem umirjenem slogu) in meni nič, tebi nič, njemu nič razveljavili volitve. Se nasmehnili v oko kamere in nas nagovorili: “Spoštovane državljanke, spoštovani državljani. To, kar smo izvolili, ni ničemur podobno. Reševati moramo številne probleme in dobro uporabiti vse naše zmožnosti. Te niso majhne, ampak s takimi kekci ne bomo dosegli nič. Nedavne predčasne volitve so bile poziv k streznitvi, pa so zdaj vsi samo še bolj pijani. Cankar je dejal: 'Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!' Jaz danes pravim: narod si bo pisal sodbo sam; ne trenirka mu je ne bo in ne narodna noša! Spoštovane državljanke, spoštovani državljani, poizkusimo znova.”

Če boste razpisali nove, popredčasne predčasne volitve, imate mojo podporo, spoštovani predsednik! A pozivam vas, da premislite, ali so zdaj veljavna pravila igre resnično učinkovita. Poglejte, v kakšno godljo so nas spravila! Kot odgovoren državljan sem reč dobro premislil in dognal, da je potrebnih nekaj popravkov. V nočeh, ki sem jih prečul v dobro države, sem se domislil treh poti iz krize.

Prvi predlog - na novih volitvah smejo kandidirati samo posamezniki in stranke, ki se pri zadnjih volitvah niso uvrstili v parlament. Pojasnilo se izpiše kar samo: tile, ki smo jih dobili 4. decembra, se ne morejo zmeniti nič, zato jim nikar ne pustimo, da nam še enkrat pomešajo štrene.

Drugi predlog - prvi plus podaljšek: kakor smejo kandidirati samo novi obrazi in stranke, tako smejo tudi voliti samo tisti, ki te pravice niso uveljavili na prejšnjih volitvah. Volilna komisija bo razočarancem lepo pojasnila nekako takole: “Gospa Elvira, razumem, da ste jezni, ampak na prejšnjih volitvah ste ga fino polomili, zato zdaj pustite, da vas naš varnostnik pospremi z volišča. Naslednjič pa le pridite, boste vi na vrsti!”

Tretji predlog - gremo v nekoliko drznejši poizkus, ki je tudi komercialno zanimiv: v slogu izbiranja evrovizijske popevke pripravimo veličasten, bleščeč televizijski spektakel in odločitev, kdo bo našo državo vodil naslednja štiri leta, prepustimo drugim evropskim državam. Pravniki in drugi strokovnjaki bodo odločitev znali utemeljiti: kakor se je de facto izkazalo, sami nismo sposobni sestaviti sposobnega vodstva, zatorej kot eden od otročičev matere Evrope to raje prepustimo drugim tovariškim narodom, najlaže tako, da se preprosto zgledujemo po sistemu Evrovizije. S tovrstnimi volitvami, spoštovani predsednik, bi dobili tudi privlačno zabavo za ljudstvo. Če bi takle volilni sistem udejanjili že pri minulih volitvah, bi bilo vse skupaj videti nekako takole: dedki, babice, očetje, matere in deca bi zapustili toplo ognjišče in se nagnetli okrog televizijskega zaslona, se zastrmeli v nasmejano starleto, ki bi vreščala: “Zdaj pa se povezujemo s Srbijo! Halo, Srbija, kako si glasovala?” Na zaslon bi se prirežalo postavno dekle in zatulilo: “Dobro veče, Slovenija!” In že bi radoživka naštevala, koliko so komu prisodili bratje Srbi, napetost pa stopnjevala do komaj znosnega vrhunca: “In dvanajst točk, twelve points, douze points dobi ... Zoran Janković.” Sledil bi gromek aplavz, med katerim bi kamera oplazila zeleno sobo, “green room”, kjer bi se divje objemali pozitivni Slovenci. Takoj zatem bi se vsa mašinerija zasukala gor proti Finski, kjer bi izklesan svetlolasec z bleščečim nasmehom pozdravil gorki Jug, razporejal točke sem ter tja in s hudomušnim nasmehom prilezel na vrh: “And twelve points, douze points go to ... Janez Janša.” “Dvanajst točk za Janeza Janšo,” bi razigrano poslovenila naša dečva. In tako naprej.

No? Ni slabo, a ne, spoštovani predsednik? Če se za katero od možnosti odločite, jo mirno uporabite. Vam jo šenkam. Zmeraj rad pomagam državi.

Pa srečno!