Odrinjeni na obrobje

Predolgo smo gledali stran in zamudili čas, ko bi še lahko rešili dostojanstvo, predvsem svoje. Prišli smo namreč do točke, ko si moramo priznati nekaj grdega o sebi: starizem oziroma staromrzništvo nam je postalo tako vsakdanje, da ga pogosto niti ne opazimo več.

Ob vpisovanju starejših na tečaje računalniškega opismenjevanja je bil neprimeren odnos do čakajočih vendarle tako očiten, da se je javnost morala zganiti. Hvala Bogu, še vedno je v nas živega nekaj občutka, da analognih ljudi v tem digitalnem svetu ni treba javno poniževati in jih povsem razčlovečiti.

Bolje kot plačevati kosilo vsem učencem, ne glede na premoženjsko stanje staršev, bi bilo tiste milijone investirati v skrb za kadre, ki delajo z ostarelimi.

Kritik je bil v minulih tednih deležen tudi Zdravstveni dom Ljubljana, ki je za komunikacijo z osebnim zdravnikom uvedel zapleteno aplikacijo. Kdor se z njo ne bo spoprijateljil, bo še vedno lahko telefoniral, obljubljajo, vendar pa je covid-19 številnim zdravnikom dal alibi za to, da telefoni v njihovih ambulantah zvonijo v prazno.

Tako mrzek in nerazumevajoč odnos do starejših ni opazen le pri uvajanju digitalnih rešitev. Staromrzništvo je vsako očitno ali prikrito izločanje starejših ljudi iz skupnosti, njihovo odrivanje na stranski tir. V tem duhu pri nas poteka tudi oblikovanje politik, ki so namenjene prav starejšim.

Vladne koalicije so 20 let zavlačevale s pripravo in sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi. Janševa koalicija je, hvalevredno, zmogla ta pogum, a hudič se je prikradel v podrobnosti, v podzakonske izvedbene akte. Kaj drugega kot staromrzništvo je to, da bi imel nepomični stanovalec doma za starejše na voljo namesto sedanje 5,4 ure le dobre tri ure neposredne osebne pomoči?

Če bo nova koalicija, ki se je odločila za zamik uveljavitve zakona za eno leto, v tem času pripravila bolj humane rešitve, potem to ne bo stran vržen čas. Bo pa morala nova oblast urgentno poskrbeti tudi za kadre v domovih, saj imajo ti že več sto nezasedenih postelj, ker pri njih nima kdo delati.

Državni proračun ni vreča brez dna, zato je treba prioritete v njem določati premišljeno. Bolje kot plačevati kosilo vsem učencem, ne glede na premoženjsko stanje staršev, bi bilo tiste milijone investirati v skrb za kadre, ki delajo z ostarelimi.

Skozi skrb za obnemogle se kažejo vrednote neke skupnosti. Nerazumno in nerazumljivo je, da je ta skrb skozi plače zaposlenih v domovih tako slabo ovrednotena. Tudi skozi to se kaže naše staromrzništvo.