Odvisnost odnosa

Politika in gospodarstvo se, tako se zdi, v Sloveniji vrtita v vedno istem začaranem krogu. Nenehno napovedujeta, da se želita izogniti drug drugemu, hkrati pa si v najbolj ključnih trenutkih brez zadržkov in nekritično padeta v naročje. Če bi bila moški in ženska, bi bilo njuno ljubezensko-sovražno nihanje že zdavnaj zrelo za resno strokovno obravnavo. Peklenska gugalnica upravljalcev javnega in upravljalcev zasebnega pa je problematična iz enakega razloga, kot so po navadi boleči vzponi in padci v patološkem erotičnem razmerju: ti ljudje imajo otroke.

Enako skrb in dolžnost imajo, po analogiji, tudi gospodarstveniki in politiki. Kajti, odgovor na vprašanje, kaj je v tem trenutku teže biti: predsednik uprave največjega gradbenega podjetja v državi ali minister za finance, je preprost: teže je biti delavec Primorja in v strahu čakati na naslednjo plačo, ki ne bo prišla.

Primorje je bilo nekoč podjetje v skupni lasti in je prestalo certifikatno privatizacijo. Ko so bili lastniki zaposleni, se je začelo šušljati o prodaji. Ali so menedžerji takrat res začeli odkupovati delnice le zato, da bi se rešili sovražnega prevzema, kot trdi odstreljeni direktor Dušan Črnigoj, ali so z dvomljivimi metodami izrinjali druge lastnike zaradi prav navadnega pohlepa in želje po moči, kot je splošno prepričanje, niti ni tako pomembno. Bistveno je, da jim je uspelo, da so jim banke v večinski državni lasti utirale pot in da so paradržavni skladi v denarnice veselo pospravili kupnino. Ko se je zalomilo, in tu spet ni tako bistveno, ali se je zgolj zaradi razmer na trgu ali tudi zaradi finančnih bremen, povezanih z menedžerskim prevzemom, so iste banke na pol obglavile dotedanje gospodarje in prevzele oblast. Po le nekaj mesecih, tik pred zdajci, znova kličejo na pomoč državo. Seveda bi bilo za zaposlene, za severno Primorsko in Slovenijo bolje, če Primorje ostane na nogah. A en na hitro sklicani ljubezenski sestanek ga prav gotovo ne bo rešil.