Odžagati zeleno vejo

V štoriji, ki se je v medijih in zlasti spletnih obrekovalnicah zadrgnila v tako zapleten vozel, da že po nekaj dneh ni več videti, kaj vse se je zamotalo vanj, je največjo napako storila komisija vladnega zavoda za šolstvo, ki je za osnovnošolsko Cankarjevo priznanje sprva razpisala kratki roman Andreja Predina Na zeleno vejo in zbirko kratkih zgodb Andreja Makuca Oči, a zatem popustila pritisku, nekaj mencala in nazadnje prvo knjigo iz obveznega pregnetla v zgolj priporočeno branje.

Bralci imajo pravico zavrniti, česar nočejo brati, Ženska zveza Nove Slovenije ima pravico dušebrižniško oznanjati svoje ogorčenje, šolniki imajo pravico povedati svoje pomisleke, ne bi si pa pravice do spreminjanja svojih stališč in potez smela vzeti strokovna komisija. Ogorčenim bi se morala zahvaliti za njihova mnenja, ponoviti, da je svoj posel opravila vestno, opozoriti, da učenci ob poglabljanju v prebrano ne bodo čisto sami, kakor so pogosto med gledanjem precej srhljivejših televizijskih nanizank, ampak bodo ob njih učitelji, za konec pa bi komisija lahko poudarila še, da zloglasni knjigi obravnavata zelo žive teme, o katerih se velja pogovarjati: mučenje živali, drogiranje, družinska razmerja, ksenofobija, homofobija ... Natanko tako, tudi teme, ki so sila blizu razpravam o družinskem zakoniku. Preblizu?

Se pa ni treba bati za knjige. Vse prej kakor to! Tudi z izgnano Predinovo knjigo se usoda igra, kakor se je s Cankarjevo pesniško zbirko Erotika, ki jo je škof Jeglič pokupil in sežgal, a tako dosegel razprodajo in omogočil ponatis, do katerega poezija sicer težko prileze. Ali z Rožančevo igro Topla greda, nad katere krstno uprizoritev so partijski oblastniki naščuvali delavce agrokombinata iz Grosupljega. Ali s Pikalovim romanom Modri e, z romanom Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze, z Vojnovićevimi Čefurji raus!, z ... Še je primerov, pri katerih so ogorčeni z vikom in krikom poskrbeli zlasti za - glasno reklamo.