Ograje in varnost

Policisti, ki v teh dneh po sili razmer preživljajo (podaljšan) delovni čas ob meji s Hrvaško, pa tudi z Avstrijo, nimajo časa razmišljati o svojem položaju. Včeraj se jim je pridružila peščica nemških policistov, v začetku prihodnjega tedna naj bi jih prišlo nekaj sto iz različnih evropskih držav, jutri naj bi jim priskočili na pomoč tudi nekdanji cariniki.

Težko bi rekli, da policisti pomoči ne potrebujejo. Begunski val se ne umirja, delo pogosto terja od policistov jeklene živce. In to od tistih policistov, ki že leta opozarjajo, da jih država potiska na obrobje, slabo skrbi za njihovo opremo, je gluha za njihova opozorila in skopa pri plačilu. Tako skopa, da jim še zaostalih obveznosti ni uspela plačati, za delo, ki ga opravljajo zdaj, mnogi daleč od doma in svojih družin, pa je pripravljena odšteti le drobižek.

Med skupnim delom s tujimi kolegi bodo slovenski policisti bržkone tudi v živo izvedeli, kako so podcenjeni. Policijski sindikat za danes sklicuje stavkovni odbor: ne zato, da bi policisti jutri začeli stavkati, saj si tega v sedanjem stanju ne morejo privoščiti. Toda begunske krize bo enkrat konec in takrat, če ne prej, bo morala država (beri vlada) jasno pokazati, ali je policistom mati ali zgolj slaba mačeha.

Druga plat zgodbe je seveda vpliv mobilizacije večjega števila policistov in kriminalistov z vseh koncev države na notranjo varnost države. Za zdaj sicer ni opaziti kakšnih večjih odstopanj, kar pa se lahko v trenutku spremeni. Če se ukvarjajo z begunci, se pač ne morejo, vsaj ne v običajnem obsegu, ukvarjati s prometno varnostjo, kriminaliteto, da preventive niti ne omenjamo.

Tega vidika varnosti ni mogoče reševati z nobenimi ograjami in tudi s pomočjo vojske ne. Upati je le, da se bo ta vlada (in tudi vse prihodnje) iz sedanje zgodbe naučila, da policisti niso nepotreben strošek. Bi pa kakšen nepotreben strošek zlahka našla v mnogih drugih (para)državnih službah.