Okoljski kapital

Prav gotovo se še spomnimo tovarne organskih kislin ali Toka v centru Ilirske Bistrice. Njeni smrdljivi in zdravju škodljivi izpuhi so se neusmiljeno širili v spalnice Bistričanov. Leta so krajani prenašali to zlo v svojem bivalnem okolju, ki ni zgolj smradilo, ampak, dokazano, zaradi rakave bolezni povzročilo marsikatero prezgodnjo smrt. V imenu razvoja in politike države so si tedaj prav vsi zatiskali oči. Najbrž so si jih morali. Če bi ta trditev ne veljala, bi Tok iz mesta odstranili veliko prej.

Danes, po nekaj desetletjih, pa je okoljska osveščenost prebivalcev in države tako visoka, predvsem pa je dopustno jo demonstrirati, da še vetrnic na bistriški Volovji rebri, ki v ničemer ne ogrožajo človekovega zdravja, ni mogoče postaviti. In hude bitke se bijejo proti bioplinarni. Bistričani bi namreč še eno zlo težko prenašali.

Tako kot se to dogaja Lažencem. Tri desetletja na nasprotnih bregovih z državo, ki je blizu vasi odprla kamnolom, asfaltno bazo in betonarno. Brez izvirnega greha, sicer, saj je surovina - kamen pač tam. Vendar pa tudi brez odgovornosti do bližnjih prebivalcev. Ti so morali zaradi prahu opustiti svoje obdelovalne površine, zapirati okna in pokrivati solato na vrtu ter se voziti po od tovornjakov uničeni cesti. Danes je drugače: dosegli so sporazum, s katerim jim lastnik kamnoloma z odškodnino vsaj omili njihovo okoljsko stisko.

Zasnova družbe se torej v zvezi z ustrezno ureditvijo urbanega okolja spreminja na bolje. A smo še daleč od idealnega. Predvsem zato, ker dobri okoljski zakonodaji navkljub ne občine ne država ne sprejmejo ustreznih prostorskih načrtov, ki bi “škodljivce” umestili na odmaknjena, degradirana območja. Kjer ne bi nikogar ogrožali. Ti mlini v naši državi prepočasi meljejo. Zakaj, vedo najbolje tisti, ki jih poganjajo. Če so nekoč mleli v imenu razvoja in politike, pa danes v imenu kapitala. Najbrž pa se vsi strinjamo, da je največji kapital zdravje.