Okrušeni Kras

Nadaljevanka o nebrzdani pozidavi Krasa, ki je začela v javnosti odmevati zlasti v zadnjih dveh letih, ko je na ta pereč problem začela opozarjati civilna iniciativa Kras, je v tem tednu dobila novo epizodo: poročilo ministrstva za okolje in prostor o izredni reviziji v upravni enoti Sežana in občini Sežana.

Izsledki uradnikov in strokovnjakov ministrstva so pri obeh našli kup nepravilnosti in postopkov, ki naj bi jih vodili mimo zakonov; pa tudi, da niso opravljali tistega, za kar so poklicani in plačani: da ščitijo Kras in vzdržujejo v njem prostorski red.

Poleg države, ki z zakoni in predpisi (o varovanju kmetijske zemlje, o graditvi objektov, ...) določa glavne smernice posegov v prostor, ima na lokalni ravni vse pristojnosti urejanja prostora občina. Ta s prostorskimi akti (načrti in odloki) določa, katerim dejavnostim bo namenila posamezne dele občine in s tem začrtuje tudi razvojne prioritete in kakovost bivanja svojih občanov.

Za dobro načrtovanje mora občina torej natančno vedeti, koliko občanov želi imeti, kje naj živijo, kam naj hodijo v šolo, vrtec in službo, s čim naj se ukvarjajo, katerih dejavnosti bi se rada znebila in katere želi pridobiti.

Če občina tega ne ve, noče vedeti ali ve tako, kot ji prišepnejo 'pravi' svetovalci, prevzamejo urejanje prostora in določanje razvoja v svoje roke investitorji. Vsi seveda povsem legitimno stremijo za tem, da čim ceneje uresničijo svoje interese.

Skrb za okolje, za ostale občane, za ohranjanje tipične arhitekture in krajine nikakor ni njihova stvar. To je stvar zakonov in predpisov, ki bi morali ščititi vse te javne interese.

Na Krasu že dolgo ni tako. Zato je Kras v pičlih dveh desetletjih skoraj popolnoma izgubil svojo arhitekturno, krajinsko in tudi socialno identiteto. In si s tem povzročil dolgoročno škodo. Še težje kot podreti napačne stavbe na nepravih krajih je namreč v degradirano, močno okrušeno pokrajino privabiti ljudi, ki bodo nosilci kakovostnega razvoja.