Olajšanje ob meji

Ratifikacija pristopne izjave Hrvaške o vstopu v družino držav Evropske skupnosti, ki jo je včeraj opravil državni zbor, ima kar nekaj razsežnosti.

Prva je mednarodna, ki je razvrednotenemu ugledu Slovenije v EU povrnila vsaj nekaj veljave. Druga razsežnost zadeva medsebojne odnose Slovenije in Hrvaške, ki sta se kot siamski dvojčici leta 1991 odtrgali od Jugoslavije in potem dolga leta vztrajno kopičili in si velikokrat na silo izmišljali nerešena vprašanja.

Na koncu pa ostajajo še obmejni, medčloveški in vsakršni drugi odnosi, ki jih je politika obeh držav povsem prezrla in uporabila le, ko je hotela iztržiti zase nekaj točk.

Prostor ob slovensko-hrvaški meji, od Dragonje, prek Čičarije do Snežnika, je bil dolgo nazaj v zgodovini, vsaj od začetka 19. stoletja, enoten in brezmejen. Tako rekoč 200 let ali še več so se pletle in kalile medsebojne človeške, gospodarske in kulturne vezi v času treh zgodovinsko pogojenih obdobjih Avstro-Ogrske, Kraljevine Italije in socialistične Jugoslavije.

V ta prostor se je pred komaj dobrimi 20 leti kot strela z jasnega zarisala trda državna meja, ki je ob obilni pomoči politike in obmejnih jorastih dušebrižnikov vseh barv zasejala seme razdora, ki smo ga občutili vsi, ki smo doma ob meji. Občutili so ga še posebej naši rojaki, ki so v času najhujših medsebojnih sporov iz povsem praktičnih razlogov zatajili svoje narodno poreklo, kot je svetopisemski Peter trikrat zatajil Kristusa.

Formalna, še zdaleč pa ne dejanska ureditev medsebojnih odnosov, vsekakor prinaša olajšanje ljudem ob meji. Vstop Hrvaške v EU bo morebiti na novo oživel tiste vsakdanje medsebojne vezi, ko so denimo hrvaški sosedje v Brkinih vsako jesen kupovali krompir in zelje, mi pa smo na Reki stikali po trgovinah, kupovali ribe in še kaj ter živeli običajno sosedsko življenje.

Ljudje ob meji, ki so vsevprek “požlahtani” na tej in oni strani, bodo morebiti spet spoznali, da so bili še včeraj tesno skupaj.