Olje za solato

“Ukrep je najbolj nenavaden od legendarne regulacije oblike kumaric,” so v minulih dneh nemški mediji komentirali napoved Evropske komisije, da bo smelo biti oljčno olje na gostinskih mizah v državah članicah izključno v označeni embalaži, ki je zaprta tako, da je dotakanje olja onemogočeno. Britanski mediji so sporočali, da naj se v Bruslju raje ukvarjajo z reševanjem krize, slovenski mediji - predvsem elektronski - pa so novico povzeli in ji pritaknili “udarne” naslove z omenjanem “obskurnih kapric” evrobirokratov in podobno. Seveda se je pod novicami nabralo veliko komentarjev, v katerih večina anonimnih “poznavalcev” pljuva po napovedanem ukrepu, ki ga podpirajo v državah pridelovalkah oljčnega olja, zavračajo pa predvsem na severu Evrope.

Od začetka osemdesetih let, ko je v Španiji zaradi zastrupitve z na črnem trgu kupljenim poceni oljčnim oljem, ki pa to ni bilo, saj je šlo za industrijsko repično olje, umrlo več kot 600 ljudi, so začeli uvajati temeljitejši nadzor nad oljčnim oljem. Oljčno olje je zaradi velike razlike v proizvodni in posledično tržni ceni glede na manj kakovostne maščobe zelo izpostavljeno potvorbam. V tem je tudi ključ razumevanja, zakaj je več regulacije v pridelavi in v prometu z oljčnim oljem. Da bi bilo čim manj zavajanja in potvorb, je Evropska komisija pred dobrim letom sprejela novo, bolj obvezujočo uredbo o tržnem redu, po kateri je predpisano nedvoumno označevanje porekla in kakovosti ter nekaterih drugih parametrov v oljčnem olju, od 1. januarja prihodnje leto pa naj bi bila uveljavljeno tudi pravilo, da sme biti na gostinskih mizah v državah članicah le oljčno olje v ustrezno označeni embalaži, v katero olja ni mogoče dotakati. Od jeseni je tovrsten predpis v Sloveniji že v veljavi, a za zdaj velja le za slovenska oljčna olja.

“Joj nisem imel druge stekleničke, gostje pa so želeli imeti oljčno olje,” se je pred nekaj leti opravičeval oštir, ko ga je nekoliko trše prijel poznavalec, ki mu je bilo v trenutku jasno, da v steklenički pred njim ni oljčno olje uglednega pridelovalca, označenega na etiketi, temveč cenena pregreta in žarka žlobudra. Verjetno se vam je že zgodilo, da ste iz oljčne bučke zabelili solato in si jo uničili? Pa so vam rekli, ko ste jih opozorili, da z oljem ni vse v redu, da je domače in da nihče razen vas ne tečnari? Seveda so tudi - in na srečo jih je vse več - povsem drugačne prakse, ko gostinci zgledno rokujejo z oljčnim oljem. Zanimivo je krčevito nasprotovanje ukrepu, ki varuje potrošnika in pridelovalca, zlasti majhnega, ki ima oljčno olje vrhunske kakovosti z geografskim poreklom. Nasprotujejo mu v državah, kjer oljčnega olja ne pridelujejo, kjer so ga v kulinariki začeli uporabljati šele pred kratkim, dotlej pa so uporabljali maščobe domala brez vonja in okusa. Ti potrošniki so zelo zanimivi za velike oljkarske proizvajalce, saj oljčnega olja še ni v njihovem gastronomskem kodu, torej so potencialni novi kupci, ki jim je vedenje o oljčnem olju šele treba vcepiti.

Alberto Grimelli, italijanski pisec o svetu oljčnega olja, v pred dnevi objavljenem članku razkriva in komentira stališča španskega oljkarskega giganta Deoleo, v čigar lasti so tudi italijanske blagovne znamke Carapelli, Bertolli in Sasso. Da je za nove potrošnike oljčnega olja sedanja klasifikacija kakovosti oljčnega olja preveč zapletena, zato jo je treba pregnesti in poenostaviti, oljčno olje pa kupcem približati glede na uporabnost, menijo. Torej naj bodo olja razdeljena na olje za cvrtje, za solato in za druge namene. Grimelli ocenjuje, da gre za pristop, ki zanika tradicijo, poreklo in pridelovalca: “Brez osebnosti, dragi oljkarji in oljarji: posel je posel.”

Filozofiji oljkarskih velikanov, ki večinoma prodajajo oljčno olje z ohlapnim poreklom EU, je natančnejša in bolj nadzorovana klasifikacija tuja. Tuja in moteča ji je tudi obveza, da bodo smele na gostinsko mizo zgolj steklenice z etiketami, na katerih je predpisana minimalna velikost črk. Zakaj bi se morili s podrobnosti o tem, da je oljčno olje na mizi denimo iz avtohtone sorte istrska belica iz Istre, če pa je lahko, preprosto, olje za solato? Takšno pa res ne potrebuje ne etikete ne steklenice, v katero se ne da dotakati.

Odzivi iz držav severne Evrope so pravzaprav logični, saj tam, ko gre za oljčno olje, ne varujejo tradicije in svojih kmetov, temveč trgovino. Manj je razumljivo, zakaj jim tako navdušeno pritegujejo v kontinentalni Sloveniji.