Oljke so humus
V prvem od štirih stolpičev, kolikor naj bi jih zraslo v univerzitetnem kampusu v izolskih Livadah, bodo domovali naravoslovci. Posebej izpostavljeno je umeščanje centra sredozemskih kultur. Zveni nekoliko akademsko, morda celo kulturniško, a gre predvsem za zgodbo o istrskem oljkarstvu. V njegovi novoveški renesansi je stroka v navezi z znanostjo pomembno doprinesla k najvišji kakovosti in visoki prepoznavnosti, ki smo ji bili letos priče z izjemnimi mednarodnimi priznanji za slovensko oljčno olje.
Vsaj desetletje prepozno, bi lahko dejali ob rojevanju centra, čigar oljkarsko strukturo so sredi devetdesetih že skorajda umestili v palačo Panatoiopolo v Bertokih. A se je, takrat zlasti spričo politične volje, izšlo drugače. Zdaj, v drugo, gre zares. Z oljkarstvom in drugim sredozemskim rastjem povezano raziskovanje bo čez približno dve leti na enem mestu, v kampusu v Livadah. Raziskovalci, profesorji in študentje bodo imeli odlične razmere za delovanje, zasluge gredo minulemu delu in uspešnemu krmarjenju v birokratskih meandrih za pridobitev denarja iz evropskih skladov.
Z naravoslovnim kampusom - tudi ostali trije stolpiči bodo prvenstveno namenjeni tovrstnim panogam - te vede dobivajo svoj dom v Istri. Vse skupaj je tudi nekako v trendu pozivov k z znanjem oplemeniteni družbi, ki naj iz naše države ponudi globalnemu tržišču čim več vsega - s kolikor je mogoče visoko stopnjo tehnološke in siceršnje dodane vrednosti.
Glede na to, da gre najprej za zadeve, ki so nerazdružljivo povezane s krajem in njegovimi danostmi, še toliko bolje. Pravzaprav je smiselno in organsko, da so v novem kampusu najbolj ostri obrisi dejavnosti, ki ima pri nas izvrstno tradicijo, ki je aplikativna in v kateri znanstvenik brez kmeta pravzaprav ne more opraviti veliko. In gotovo bo nov dom sredozemskega kmetijstva tudi spodbuda bodočim študentom, da se bodo na tovrstni študij množičneje vpisovali.
