Omajani stebri

Hildi Tovšak ni uspelo zamajati le stebrov slovenskega gradbeništva in bančništva, po svojem izginotju ji je uspelo zamajati tudi tožilstvo in sodstvo. Že njena izpustitev iz pripora je po vsej Sloveniji - tako v pravnih krogih kot med navadnimi smrtniki - povzročila vihar, njen pobeg pa je ta vihar okrepil v pravi tornado.

Zato so besede generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, da Tovšakova ni bila v priporu zaradi begosumnosti in da je iskanje vzročne zveze med njeno izpustitvijo in pobegom medijsko pretiravanje, najmanj sprenevedavo podcenjevanje javnosti. Mediji niso vodili postopka, odločitve so sprejemali v tožilskih in sodnih krogih. Če bi bile vse odločitve pravilne in strokovne, bi Tovšakova zagotovo že prestajala pravnomočno kazen in se policistom vsega sveta ne bi bilo treba ukvarjati s tem, ali jo bodo morebiti kje opazili med srkanjem kave ali med sončenjem na plaži.

Primer Hilde Tovšak je dokončno razkril, v kakšni kondiciji je naša tako imenovana pravna država. Zelo dosledna pri malih ribicah in zelo popustljiva pri “morskih psih”. In prav pri vseh primerih gospodarskega kriminala bi morala povsem ukiniti možnost prestajanja kazni z družbeno koristnim delom. Halo? Bi Tovšakova kje zgradila kakšen zid socialno ogroženi družini?

Malo verjetno je, da bo ta primer ostal brez posledic in to bi bilo edino pravilno. Tožilski postopek je v zadnjem primeru vodil sam šef specializiranega državnega tožilstva, ki bi moral, tako kot vsi tožilci in še malo bolj, natanko poznati zakon in postopke. Če je storil napako, bi moral to priznati in sprejeti posledice. Enako velja za ostale, pa naj gre za objektivno ali subjektivno odgovornost.

Zato ni nič čudnega, da se v javnosti vztrajno širijo govorice o teorijah zarote in o mrežah, ki so Tovšakovi omogočile pobeg. In če bodo pristojni zadevo sčasoma pometli pod preprogo, slovenskemu pravnemu redu res ni več pomoči.