Omama

Ko beseda nanese na drogo - kar se v mojem domačem kraju, kamor so si mamila glede na število zasvojencev in uživalcev utrla široko pot, ne dogaja prav redko - se mi v misli vedno vsilijo zgolj prizori iz knjige Mi, otroci s postaje ZOO. Razpuščeni, ulici prepuščeni najstniki, ki prezgodaj okušajo odraslost, zatopljeni v lažne omame, prisiljeni v delikte in prepuščeni eni sami misli: kako do naslednjega odmerka.

A zadnje čase prizore iz knjižne uspešnice preplavljajo filmski kadri v rolico zvitega dolarskega bankovca in dveh črtic belega prahu na ogledalcu.

Več kot očitno namreč postaja, da so mladi, malone otroci, ki padejo v svet droge, le ena plat zgodbe, ki je družba očitno ne zna in ne zmore izkoreniniti. Na drugi strani so namreč odrasli, ki se v narkomanske odisejade podajajo z vso odgovornostjo, pametjo in izkušnjami, ki jih od mladine še ne gre pričakovati.

Da so si droge - pa ne le tiste “blage”, kamor statistika uvršča alkohol in cigarete, za katere bi si upala trditi, da ju je mogoče najti v skoraj vsaki slovenski familiji, pač pa angelski praški in igle - utrle pot tudi med odrasle, celo med politično in gospodarsko elito, je slišati že dolgo.

Naši zahodni sosedje so (javno) skrivnost, da naj bi po drogah, mehkejših in trdih, v tem hitečem svetu rad posegel marsikateri politik, obelodanjali že pred leti, ko so novinarji znane televizijske oddaje odkrivali, koliko njihovih poslancev uživa nedovoljene substance. Razkritja, da naj bi v svet omame zaplaval vsak tretji poslanec, so bila morda za koga presenečenje, tako kot naj bi presenečale “sveže” informacije, da si z drogami in drugimi poživili pri svojem vsakdanu pomagajo tudi nekateri slovenski politiki in gospodarstveniki.

Kaj drži in kaj ne, nam, običajnim državljanom, najbrž ne bo dano nikoli vedeti, saj uradnih evidenc o zlorabah drog med politiki in gospodarstveniki ni, prav tako ne predpisa, po katerem bi se ti morali podvreči testu za jemanje nedovoljenih drog. Kot kaže, je zaman tudi upati, da bi se, tako kot njihovi italijanski kolegi, testu podvrgli prostovoljno, razen morda tisti, ki imajo čisto vest in prav tak krvni obtok.

No, saj nam je vsem jasno, da bi bilo ob uzakonitvi takšnega testa morda slišati tudi kakšno pripombo glede varstva človekove zasebnosti in pravic. Toda ali ni v tem primeru pomembnejša pravica ljudi do védenja, kdo o usodi države in gospodarstva odloča s trezno glavo in kdo z zamegljenim razumom?

V resnici je vse skupaj prav žalostno. Ne toliko zaradi dejstva, da filmski prizori belih črtic dobivajo ostre resnične podobe tudi v Sloveniji, pač pa ker ljudje ne zmorejo živeti in delati brez omame. Podrte vrednote doma in v svetu so že druga zgodba.