Omejeno pohajkovanje

Skoraj ne morem verjeti, da se je moje bivanje v Južni Afriki prevesilo v zadnjo tretjino oziroma vsaj v drugo polovico, če se bodo naši nogometaši senzacionalno uvrstili v četrtfinale. Ob uspehih in dobrih rezultatih slovenske reprezentance dnevi in noči tečejo hitro, ritem novinarskega dela in aktualnih dogodkov pa je takšen, da ne dopušča premora.

Pravzaprav imava z radijskim kolegom RTV Koper Sandijem Škvarčem, s katerim bivava pri našem bošnjaškem gostitelju, še srečo, da sva v ugodnem okolišu za spremljanje dogajanja v slovenskem taboru. V četrti prevladujejo belci, prav blizu najinega stanovanja pa je glavna komercialna ulica soseske, v kateri ne manjka trgovin, restavracij in manjših lokalov. Celo avtomehanika imajo in prodajalno alkoholnih pijač. V JAR namreč po vzoru skandinavskih držav alkoholne pijače prodajajo v specializiranih trgovinah. Še pomembnejše pa je, da je ta ulica pod stalnim nadzorom varnostnikov.

Stanujeva nekako na pol poti med centrom mesta, kjer je tudi stadion Ellis park, in Sandtonom, premožno johannesburško četrtjo, kjer se dejansko dogaja svetovno prvenstvo. Tam so nastanjeni Fifini funkcionarji, tam je potekal kongres Fife, tam je večina novinarjev, baza južnoafriške in še nekaterih reprezentanc, popoldne in zvečer se tam zbirajo skupine navijačev z vseh koncev sveta. Na obrobju Sandtona je tudi baza slovenskih nogometašev.

Dan se začne z odhodom v najbližjo trgovino po sestavine za zajtrk, kar je v tem predelu mesta dokaj nenavadno, saj večina domačinov jutranji obed opravi kar v restavracijah. Prvi pozdrav mi namenita gospa, ki skrbi za bližnje na pol javno parkirišče, in ulični prodajalec zastav ter spominkov nogometnega SP. Najbolj produktivno delo je med 10. in 13. uro, sledi kosilo v eni od restavracij, ki je primerljivo z našimi cenami. Pravzaprav sta tukajšnji hrana in pijača eni od dodanih vrednosti Johannesburga. Še niti enkrat nisem bil nezadovoljen s ponujenim, čeprav izbiram pretežno neznane jedi. Po obisku treninga slovenskih nogometašev sledi še redna tiskovna konferenca, nato pa se že znajdem v klasični novinarski bitki s časom.

Organizatorji namreč zahtevajo, da akreditirani novinarji dvignemo svojo vstopnico 90 minut pred začetkom tekem. Če k temu dodamo približno uro vožnje z medijskim avtobusom, moram s tiskovke zbežati ob 17.30, da pridem pravočasno na večerno tekmo. Tako končujem tekste v medijskem središču na Soccer cityju ali Ellis parku, kjer je za računalniške povezave odlično poskrbljeno. Tekme v večernih urah v zadnjih dneh niso bile prijetne za gledanje, saj je bila temperatura zraka le nekaj stopinj nad lediščem. Zato po tekmi sledi hitro vkrcanje na medijski avtobus. Nekaj po polnoči je v “naši ulici”, kjer se pogosto zadržujejo tudi nogometni navijači, še čas za pivo ali dve, toda prave volje skoraj ni več.

Ritem dela in skrb za varnost, saj vračanje po temnih ulicah mesta ni ravno priporočljivo, sta v Johannesburgu tako bistveno omejili prislovično novinarsko pohajkovanje.