Oni pridejo

Piranski prostovoljni gasilci so februarja posredovali 40-krat; sicer letno posredujejo od 60- do 80-krat. Sečoveljski prostovoljci so letos našteli že 17 intervencij, toliko kot lani v vsem letu. Podobni statistični stolpci se izrisujejo v drugih društvih na območjih, kjer je divjala burja. Pri poklicnih gasilcih slika ni veliko drugačna. Gasilska brigada Koper je v mesecu dni naredila toliko kot običajno v treh mesecih.

Prostovoljni gasilci iz piranske občine so v posredovanjih zaradi burje imeli skoraj 15.000 evrov škode na račun poškodovane in izrabljene opreme. V Sečovljah so po pregledu opreme ugotovili, da jo bodo morali odpisati toliko, kot lani v vsem letu.

Da bi lahko pomagali, ko zagorijo domovi, ko neurja odkrivajo strehe, ko pridejo poplave in se zgodijo prometne nesreče, pa potrebujejo brezhibno opremo. Pri tem se ne morejo zanašati le na svoj občutek, da bodo šivi na zaščitni obleki nekako zdržali še eno ujmo, pač pa jih omejujejo pravila, ki določajo tudi to, denimo, da morajo čelado po petih letih zamenjati.

Piranski gasilci ocenjujejo, da bi za vse leto potrebovali deset odstotkov več denarja kot lani, predlog proračuna pa jim ga vsaj toliko jemlje. Kaj, če bo poletje sušno in požarov veliko, rezervoarji gasilskih vozil pa suhi in plačilne kartice prazne? Bodo morali gasilci sami plačati za to, da lahko pomagajo, ali bodo morali presojati, kdo je v nekem trenutku bolj potreben pomoči? Ni tako preprosto, saj se njihovo ljubiteljsko delo v društvu konča, ko podpišejo pogodbo z občino in se zavežejo, da bodo pomagali vsem.

Tako tistim, ki spoštujejo njihovo delo, kot tistim, ki jih še vedno poznajo le po veselicah (na katerih zaslužijo kak evro za popravilo strehe gasilskega doma), in tistim, ki pozabljajo, da so gasilci edini, ki jih lahko pokličejo, ko zagori slabo izoliran dimnik, ko zaradi mraza poči nezaščiten vodovodni števec ali ko na drevo pobegne ljubljenček in ne more dol.

Oni pridejo.