Onkraj katastrofe

Slovenska vlada je bila v zadnjih mesecih že tolikokrat čisto na dnu in povsem na psu, da je pravzaprav že zmanjkalo besed, s katerimi bi stopnjevali ugotovitve o globini in razsežnostih trenutne politične krize. Morda sta tudi zato na vrhu osrednjih slovenskih spletnih strani odhod notranje ministrice tako hitro zamenjali novici o norem estonskem strelcu in o Jelinčičevi ženi, ki je možu s pomočjo prijateljev za stara leta kupila čisto majhno parcelo ob morju.

Katarina Kresal je močno zaznamovala vladavino levosredinske koalicije. Čeprav so nekateri o njej govorili kot o političnem čudežu, drugi pa kot o nesposobni lutki bogataških lobijev, je vedno sprožala izrazite odzive, ki so bili le deloma povezani z njenim odločitvami, marsikdaj pa so bili, roko na srce, le sovražni odzivi na žensko, ki je na glas branila liberalne vrednote in s svojo podobo, ozadjem ter načinom življenja vzbujala malo zavisti, veliko dvomov in čisto nič sočutja. Že njen odhod z ministrskega mesta bi sredi lenega poletja torej moral postati neizčrpni vir razprav in obrekovanj. Če ne drugega vsaj zato, ker je bila K iz kratice KGB zanimiva in lepo oblečena zgodba.

A potop vlade Boruta Pahorja traja že tako dolgo in je tako poln solzavih preobratov, da je izgubil napetost politične drame. In pristal na ravni razvlečene epizodne žajfarice, ki je preprosto nihče noče več gledati. Kredibilnost in moč prvega državljana sta padli tako nizko, da deset besed Janeza Janše, ki je na socialnem omrežju Twitter “čivknil”, da je vlak za sodelovanje med SDS in SD odpeljal, zaleže desetkrat bolj kot deset dopisov iz premierjevega kabineta.

Kljub vsemu pa ima Pahor prav, ko trdi, da v Sloveniji ni politične krize. Besedo za to, kar se nam dogaja, si bo treba še izmisliti. Najbrž pa tudi besedo za nepredvidljive posledice te do skrajnosti zbanalizirane, do dna izropane in do votlosti izpraznjene burke, za katero prav gotovo ni kriva (samo) Katarina Kresal.