Opomniki narave

“Ha, kakšno segrevanje neki! Poglejte ves ta led!” poskušajo te dni utemeljiti svoj prav podnebni skeptiki. A žal (že spet) nimajo prav. Žled ni znak hladne zime in ohlajanja ozračja, temveč znak in posledica podnebnih sprememb, ki - tudi na taki mikroravni, kot je Slovenija - neizogibno kažejo na segrevanje našega planeta.

Če je zima mrzla, s temperaturami pod lediščem, v naših krajih sneži. Žledi le takrat, ko je temperatura zraka okrog ničle. Razmeroma topla zima torej. Kakršna je letošnja. Za povrh se je tokratni žled preselil še malo više v hribe, kar tudi nakazuje na pomikanje temperaturnih pasov navzgor. Kar gozdarji opažajo tudi po drugih znakih v gozdovih: sušah, boleznih toplih krajev, izginjanju nekaterih vrst.

Podnebne spremembe so dejstvo. Lahko se prerekamo o tem, ali je zanje kriv človek ali ne, o njihovem obstoju dvoma skoraj ni več. Kot ga tudi ne bi smelo biti več o tem, da se moramo kot družba z njimi soočiti na dveh ravneh: čim bolj ublažiti njihov potek, kar je predvsem delo na dolge proge in za zanamce, in pripraviti se na sobivanje z njimi, kar pa moramo začeti že danes. Ali še bolje: bi morali začeti že včeraj.

Neobičajni vremenski pojavi so že in še bodo vse pogostejši, ljudje pa smo nanje vse slabše pripravljeni. Kar je absurd. Medtem ko imamo doma na kupe oblačil, športnih rekvizitov, kolesarskih čelad, kozmetike, tehničnih naprav in na desetine strojčkov za vsako opravilo v kuhinji ali kopalnici, mnogi nimajo doma hrane več kot za nekaj dni. In potem zmanjka elektrike in so ohromljene trgovine in bankomati, grelniki nehajo greti, štedilniki kuhati. In smo lačni, premraženi in nemočni.

Pravi potrošniški odvisneži, ki živimo le iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Kot posamezniki in kot družba. Zanima nas le jutri.

Gozd, ki te dni ječi v žledu, nas lahko opomni, da obstaja tudi pojutrišnjem. In da moramo kaj prihraniti tudi za takrat.