Opozicija kdaj

Že res, da brez opozicije ni demokracije, človek pa se vendarle vpraša, kdaj bi bilo dobro, da se potuhne in prepusti odgovornost oblásti vsaj v primeru, ko vsi vemo, da se nekaj pač mora zgoditi. Tako bi moralo biti tudi prej, kajti če primerjamo zadnja dva mandata zakonodajne in izvršne oblasti, razmere niso skoraj v ničemer tako drugačne, da bi včeraj nepopustljivo držo opozicije razumeli, danes pa ne več, in bomo od aktualne zahtevali lojalnost.

Ostaja pa uveljavljeni vzorec in sredina izredna seja parlamenta, na kateri so poslanci odločali o dan prej dogovorjeni zavezi (čezmerno zadolževanje države bo protiustavno) se je razvlekla v običajno merjenje moči. Na koncu si opozicija (pričakovano) ni privoščila “zmage”, ki bi jo bilo moč razumeti kot v kali zatrto možnost, na podlagi katere se nečesa sploh lahko lotiš.

Opozicija je torej le poslala sporočilo, da nikoli ne bo tiho. To vlade ne bo posebej vznemirjalo, tako bo ob vsaki priložnosti. Zato se v parlament odpravlja z včeraj sprejetim predlogom zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je samo njeno delo. Poslanci ga bodo gladko sprejeli, dovolj jih je, in nasprotna stran bo utišana.

Utišana doklej? Opozicija ima za seboj sindikate z armado državljanov, ki 18. aprila odhajajo na ulice. Ampak če ne štejemo neposrednih posledic za malega človeka (zaprti vrtci, šole in druge ustanove, omejeno delo v ambulantah in tako naprej) tudi preživetje stavke ne bo problem (Janša grozi, da je državi niti plačati ne bo treba). S stavkami bo enkrat treba nehati in življenje bo teklo naprej.

Toda le do naslednjega projekta s sloganom - volja ljudstva. Ob tem je moč razumeti tako prejšnjo vlado v odhajanju kot zdajšnjo, ki sta v fiskalnem pravilu zaznali mehanizem za otopitev osti referenduma pri prav vsem mogočem. Zato bi vendarle pričakovali, da bosta oblast in opozicija našli neko skupno pot do politične deblokade vsaj ko gre za zelo nujne odločitve v prid države.