Oprema za normalnost

Nikoli si nisem mislila, da bom pri komaj kakšnem letu čez trideset že tako starikavo zaostala. Nekako mi sicer uspeva dohitevati novosti na področju informacijske tehnologije, v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi sledim modi, tu in tam kupim kak izdelek z oznako bio, po malem se ukvarjam s športom ter vzdržujem svoje socialno in družabno življenje. A vseeno se mi pogosto zgodi, da ob kakšni informaciji o tem, kaj se dogaja v svetu okrog mene, obstanem z odprtimi usti.

V enem od ljubljanskih vrtcev (upam, da edinem) nudijo malčkom - no, predvsem malčicam - tečaj manekenske hoje. Ob misli, da lahko nekdo dobro zasluži s tem, ko sprehaja otroke po učilnici, se sicer nasmejim, a sem nato pri vsaki nadaljnji misli le zgrožena. Kam smo prišli?! Manekenska hoja otroka verjetno ne bo pokvarila, je pa kamenček v mozaiku stereotipov o lepoti, mikavnih ženskah, delitvi moških in ženskih vlog, ne nazadnje tudi droben prispevek k ohranjanju obstoječih razmerij moči med spoloma. Razmerij, ki jih želimo na deklarativni ravni porušiti.

A pomislite, kako se bo počutila deklica, ki je starši ne bodo vpisali na manekensko hojo? To je dejavnost, s katero se bodo ponašale vse njene prijateljice. Mame jim bodo kot malim manekenkam kupile roza sponke za lase in majice z bleščečimi našitki. Vsem bo jasno, da so te deklice “in” ostale pa “out”. Kdo od staršev bi si želel, da je njegov otrok v očeh vrstnikov “out”, “luzer”, zguba? In to zaradi tako banalne stvari, kot je sprehajanje po razredu?

Kot rečeno je morda moja nizka stopnja tolerance do manekenske hoje posledica mojega nerazumevanja sodobnega načina življenja, verjetno pa tudi tega, da sem že vse življenje bolj kot ne v skupini “luzerjev”. Tudi ko odrasteš, so merila, kako se prebiti med tiste, ki so “in”, popolnoma jasna. Za mojo generacijo je eno od bistvenih vprašanj, s katerim športom se ukvarjaš in kje “žuraš”.

Ko na novo koga spoznaš, ga moraš očarati predvsem s podatki o pretečenih ali prekolesarjenih kilometrih. Pojasnilo, da se s športom ukvarjaš zmerno, “žuranje” ob hrupni glasbi pa nekako ni tvoj stil in je prej izjema kot pravilo, lahko sogovornika razočara. In že si “out”.

Opis kvalitet, ki jih moraš imeti v odraslih letih, je morda res nekoliko banalen, a služi le kot ponazoritev boleče resnice: obstaja vrsta trapastih stvari, s katerimi se moraš ukvarjati in ki jih moraš imeti, če hočeš biti v nekem okolju sprejet kot normalen človek.

Žal pa je med predmeti, ki te naredijo normalnega, tudi kakšen, ki niti ni tako trapast in s katerimi se ni dobro igračkati. Denimo otrok. Ženske v srednjih letih, ki si še niso ustvarile družine, trpijo zaradi stalnih pritiskov svojih staršev in okolice, ki jim daje brez ovinkov vedeti, da dokler ne bodo matere, preprosto ne bodo popolne. Otrok je postal sredstvo za dokazovanje enakosti in enakopravnosti v družbi tudi za istospolne partnerje. O otrocih se govori kot o pravici, zato da se imaš “fajn”, in ne kot o samostojnih ljudeh, ki so pomembni zaradi njih samih, ne pa zaradi dobrega počutja in družbene sprejetosti njihovih staršev.

Napačna retorika o pravici staršev do otroka (in ne obratno) se je žal naselila tudi v mnoge razprave, ki spremljajo kampanjo o družinskem zakoniku.