Oprostite, ker nisem premožen

Komentarji
, posodobljeno:

Ste opazili, da je danes dokaj nevarno biti premožen. Etiketa kar naenkrat ni več pomembna. Že vidim, kako marsikdo doma lepi etiketo Bate na Pollinijeve čeveljčke in na Versacejeve oblekice. Ja, jaz tudi imam Rolex, ampak, oprostite, ker je samo kitajski.

Najbolj prežvečena medijska tema danes je premožnost premožnih. Ne samo pri nas, kjer so honorarji in plače najbogatejših, tako kot normalna plača in normalna penzija, bistveno manjši kot drugod v zahodni Evropi.

Kdaj pravzaprav premožnost postane neokusna? Kje je ta meja, ko smo dolžni začutiti in izraziti srd ali pa se počutiti kot marsovci, ki so zgrešili planet, ko primerjamo svojo plačo z ostalimi?

Je to takrat, ko beremo, da v Italiji bivša žena sedanjega desničarskega premiera zahteva nekaj milijonov evrov na mesec preživnine? Ali ko izvemo, da je honorar levičarskega komika Roberta Benignija za en nastop na italijanski javni radioteleviziji v neki oddaji, ki jo, mimogrede, financira tudi Berlusconijeva agencija Endemol, najmanj tristopetdeset tisoč evrov? Ali je morda to meja, ko nam visoka državna uradnica nehote pove, da si z dvema tisočakoma plače, ki jo ima, nikakor ne more brez kredita privoščiti Rolexove ure za sedem tisoč petsto evrov, ki jo nosi na roki?

Morda pa je to takrat, ko beremo, da naš najbolje plačani menedžer nabere sedemsto tisoč evrov letnega prihodka, medtem ko se povprečna mesečna pokojnina Slovencev dotika stratosferskih petstosedemdeset evrov, kar je praktično pod mejo revščine. Ne vem, koliko se lahko tolažimo s dejstvom, da so naši bogataši bistveno manj bogati in naši reveži bistveno bolj revni od tujih, medtem ko so cene življenja bolj ali manj enake.

Se še spomnite starih časov, ko so Tržačani govorili: “Andemo in Jugo. Se magna ben e se paga poco - Gremo v Jugoslavijo, se dobro je in se plača malo”?

Pri nas je bila takrat v modi ideološka uravnilovka, izenačevanje dohodkov ne glede na kakovost in tipologijo dela, ki nas tepe še danes in še desetletja nas bo. Lahko se tolažimo z nostalgijo, ampak ta pri gostilničarjih ni vnovčljiva.