Osamljeni vztrajajo

Številke pravijo, da od povezanosti kaninskih smučišč dalje na italijanski strani gostijo pozimi 70 odstotkov gostov, na naši pa zgolj tretjino. Vzrokov je več: med drugim so na naši sončni strani sedežnice bolj zastarele in sneg prej skopni, saj nimamo sistema za umetno zasneževanje, kot ga imajo v Selli Nevei. Posledično je družba ATC Kanin družbi Promotur dolžna dva stotisočaka evrov, ker je na italijanski strani smučalo več smučarjev.

Ta računica je v skladu s sklenjeno pogodbo pravno formalno ustrezna, vsebinsko gledano pa ni poštena. Država Italija oziroma pokrajina Furlanija Julijska krajina je v posodobitev žičniškega sistema v Selli Nevei vložila na desetine milijonov evrov, naša država pa v posodobitev žičnic na slovenski strani tako rekoč nič.

Na tak način ni mogoče konkurirati. To so zaznali tudi upravljavci smučišča na italijanski strani. Pripravljeni so sprejeti novo pogodbo o delitvi stroškov, za slovensko stran ugodnejšo, ki se ne bo več opirala na število smučarjev na vsaki strani.

Sedem kilometrov (pre)dolga dostavna žičnica na kaninsko smučišče je s svojimi stroški blizu milijona evrov letno rak rana za normalno poslovanje. Takih stroškov niti zima s sto tisoč potniki, kakršne so bile pred dobrimi 20 leti, ko so na Kanin množično prihajali Srbi, težko pokrije. Kako naj bi jih v zadnjih letih, ko potnikov ni bilo več kot 40.000?

Kaninsko smučišče je eno od petih slovenskih izzivov, s katerimi se bo država morala soočiti, če želi v določenem okolju ohraniti turizem. Minister za infrastrukturo in okolje Zvone Černač obljublja pomoč.

Kot vsepovsod po svetu naj bi nekaj denarja za žičnice prispevali tisti, ki od smučišča živijo. Žal v popotresnem Bovcu denarja ni. Če bo zatajila država, bi bil čas, da bi se žičničarji, hotelirji in sobodajalci organizirali in državi povedali, da brez njene pomoči, takšne kot je v tujini, ne gre naprej.