Ostaja pri partnerstvu 1990

Pričakovano, bi lahko rekli. Opozicija obljublja konstruktivno držo, posebej ker v državi vse po vrsti drsi navzdol, pripravljena bo pomagati, seveda, če bo koalicija pokazala, da ji je voljna prisluhniti. Partnerstvo pa je vendarle prevelika beseda, se je znova pokazalo po včerajšnjem pogovoru premierja Janše z vsemi parlamentarnimi strankami. In so se hladno razšli.

Za kakšen obrobni projekt se že zmenijo, a že pri omejevalnem ustavnem določilu glede zadolževanja države se je včeraj ustavilo, partnerstvo za izhod iz krize pa je sploh veliko preširok spekter s preveč neusklajenimi poglavji.

Opozicija mora pač zagovarjati stališče, da se brez socialnega dialoga ni moč lotevati ukrepov, ki bodo udarili po delavcih. Na primer po policistih. Ko se zgodi, da se notranji minister Gorenak loti napornega tedna pogajanj z napovedjo, da je treba s policijskima sindikatoma razdreti pogodbo, se ne obeta nič dobrega. In ko s tem napove konec sindikalnega policijskega razkošja, pri čemer policistom očita zapravljanje z vsem mogočim, od metanja pikada do igranja tenisa in podobnega uživaštva, nastopita tudi užaljenost in prizadetost druge strani. Ta bo zato vztrajala na svoji poti, morda vse tja do referenduma. Odnos do pogajalskega omizja v slogu Gorenaka ne more pripeljati do dogovora niti med dvema sogovornikoma in posledično seveda ne do konkretnih skupnih protikriznih projektov v okviru nekega resnega partnerstva.

Ni ga državljana, ki ne bi pozdravil združevanja moči za boljši jutri. Toda v voljo politike do tega nihče ne verjame. Precejšnja večina Slovencev nedavne stavke ni podpirala, hkrati pa v javnih anketah ne odobravajo napovedanih vladnih ukrepov, ki so stavko sprožili. Še več, bojijo se, da z njimi državi grozi politična kriza, ki bi državo znova ohromila. V takšnih razmerah se čudež, plebiscitarno “partnerstvo za Slovenijo” iz leta 1990 ne more ponoviti.