Ostanite še naprej z nami

Enostavna definicija televizijskega dnevnika bi bila, da gre za oddajo, kjer nam na začetku zaželijo dober večer, potem pa naslednje pol ure naredijo vse, da bi nam ta večer poslabšali. Ta vsakodnevni ritual kolektivnega trpljenja v varnem zavetju naših domovanj je postal tako banalen, da so potrebne ogromne doze nesreč, škandalov in afer, da nas zdramijo iz neobčutljivosti. Strašne podobe, ki bruhajo s televizijskih zaslonov, imajo edini namen, da pritegnejo našo pozornost. Katastrofalne poplave v Avstraliji tako predstavlja slika pogreba 12-letnega otroka, ki je, ujet, prosil reševalce, naj najprej rešijo njegovega mlajšega brata in mamo. Rešili so bratca, njega in mamo pa je pobrala deroča voda. Pretresljiva slika objokanega otroka, ki stopa za krstama svojega brata in mame, nikoli ne bi smela biti tako poceni poslana in prodana na medijskem trgu. Solze nemoči in obupa starejšega moškega, ki je v propadlem gradbenem podjetju izgubil službo, nikoli ne bi smele biti samo slikovna podlaga za resno medijsko zgodbo. Tudi številne druge podobe trpečih in ponižanih ljudi, ki nikoli niso zahtevali takšne medijske pozornosti. Ne gre za to, da mediji ne bi poročali o tem, kar se dogaja, vprašanje pa je, zakaj in kako to počnejo. Kje si postavljajo meje in koliko si dejansko želijo opravljati svojo vlogo posredovalca in razlagalca sveta, v katerem živimo.

Kljub velikemu številu medijev danes o dogodkih, ki neposredno prizadevajo naše življenje, vemo manj kot kadarkoli. Medijski svet postaja tako oddaljen od našega resničnega življenja, da imamo občutek, kako živimo v paralelnih realnostih. Svet, o katerem poročajo mediji, ni moj svet. V tem, kar mi pripovedujejo, ne najdem praktično ničesar, kar bi mi lahko pomagalo, da razumem kompleksnost mednarodnih odnosov, mednarodne ekonomije ali odtujene lokalne politike. Kot da bi s sodelovanjem v medijski potrošnji teh dogodkov bili prisiljeni prevzeti tudi del odgovornosti za to, kar se dogaja. Videli smo, pa nismo naredili nič. Ne moremo reči, da nismo znali.

Zdaj vemo, kaj se dogaja v gradbenem sektorju. To pa se ni zgodilo v zadnjem letu. To je zgodba, ki kaže na to, kako sistem deluje že desetletja. Medijska zgodba pa je postala šele takrat, ko je dobila razmere afere, škandala in katastrofe. Ko je o njej možno moralizirati in sprejemati moralne sodbe. Videti solze in slišati osebne pripovedi prizadetih ljudi.

V tem medijskem svetu pa je verjetno najbolj zanimiv fenomen razmah televizijskega vedeževanja. Že dneve na štirih slovenskih televizijah spremljam vedeževalce in vedeževalke, ki za plačilo ljudem napovedujejo prihodnost, razlagajo jim njihove strahove in probleme. Kot da bi v zvezdah ali kartah bil smerokaz za življenje, ki ga živimo tukaj in zdaj. V času, ko gledamo v prihodnost, zamujamo sedanje življenje, v katerem lahko naredimo nekaj, poskušamo živeti in preživeti, se borimo z vsakdanjimi težavami in veselimo majhnih uspehov, ki nam dajejo moč, da vztrajamo naprej. Večinoma smo prijazni, potrpežljivi, pripravljeni pomagati in prisluhniti. Poznam veliko takšnih ljudi. Včasih si ne želim nič drugega kot to, da bi lahko s drugimi ljudmi delila ta svoj svet.

Šalamov opisuje zgodbo mladega človeka, ki prispe v taborišče, kjer pazniki od taboriščnikov zahtevajo, da se odpovejo svojim osebnim predmetom. Nekateri so oddali knjige, drugi obleke, nekateri umetne noge, roke ali oko. Mladi taboriščnik pa ni imel česa dati. Paznik je zato zahteval njegovo dušo. Na to ni pristal, in si je tako prislužil štiri mesece samice. Ko je prišel na prostost, je izjavil, da do tistega trenutka, ko je paznik od njega zahteval dušo, sploh ni verjel, da jo ima.