Ostrina rezila

Nova Gorica se bo kmalu morala odločiti, da postane mesto. K temu je ne silijo le svetle sile napredka, ki jo postavljajo v središče nove Evrope in jo izbirajo za simbol preseganja meja in zmagoslavja svobode nad mržnjo in predsodki. Ampak jo k točki odločitve vse bolj močno pehajo tudi temnejše silnice, tisti zlovešči sunki energije, ki se razraščajo pod gladino družbenega dogajanja in imajo še posebej veliko prostora za razmah zdaj, ko se kakor hišice iz kart sesuvajo gotovosti o službi in družbi.

Kraj, ki je pred več kot šestdesetimi leti začel rasti kot eksperiment, je dolgo vlekel za seboj rep podeželske idile, vzdrževali so ga spomini in nostalgija tisočev, ki so v tem mestu začeli za novo, a vendarle s pogledom še obrnjenim nazaj. Ki so v to mesto prihajali počivat v stanovanja ali garat na delovno mesto, a so pravo življenje iskali med zelenjem svoje mladosti.

S to idilo je živela tudi nedorečenost, nekakšna večna vmesnost, v kateri so nove generacije zaman iskale pripadnost in smisel, ko so tavale po ulicah, ki se kar nenadoma končajo, in posedale na trgih, na katerih ni ničesar, razen betonskih količkov na začetku in barskih mizic ob straneh.

Kako se vzpostavi mestno tkivo, kako se spočne občutje, ki prežame ulice in trge ter postane prepoznavni znak, skupna podstat kraja in njegovih ljudi, je veliko vprašanje, ki presega urbanizem in politiko. A za začetek bi bilo morda dovolj vsaj, da bi si ga velikokrat postavili. Ter da bi priznali, da dogodki, kakršen je bil trojni poskus umora v mestnem parku, sodijo med sicer grozljive in žalostne, ampak pričakovane značilnosti mestnega vsakdana. Ter se v skladu s tem spoznanjem, resno in angažirano, ampak brez nekoristnega moralističnega zgražanja, nanje tudi odzvali.

“Fašist”, če je bil res on, je vihtel svoj nož v senci novega nebotičnika, ki je za vedno spremenil pogled na mesto ob meji. Morda pa je v tem nekaj preroškega.