Otroci in starčki

Gradnja doma za starejše občane v soseski Olmo v Kopru, ki je zaradi bližine otroškega vrtca vzbudila javne pomisleke, da otroci in starejši ljudje pač ne gredo skupaj, je najbrž sprva v komu povzročila zgroženost, zatem pa se je, vsaj tako upam, resno zamislil. Kajti: zakaj iznenada nekaj, kar je šlo po naravi stvari vedno skupaj, danes ne gre več?

Zakaj kdo méni, da bi takšno sosedstvo lahko komu povzročilo celo škodo? Mar ima v mislih dementne starčke, ki bi jih otroci ne smeli videti, da ne bi utrpeli hujših duševnih pretresov? Ali je morda razmišljal o tem, da bodo otroci s svojo zvonko glasnostjo jemali mir starim ljudem? Zakaj se je torej pojavila nestrpnost tam, kjer je ne bi pričakovali?

Da se je odnos mladih do starejših ljudi (zlasti v službah) iz spoštljivosti prevesil, če že ne v nestrpnost, pa gotovo v nekaj, kar je na robu omikanosti, bi v današnjem kapitalističnem divjem drncu, človek še lahko razumel. Stari kolegi mladim odžirajo delovna mesta, jim jemljejo prostor pod soncem. Komu ne bi šli na živce, če novih delovnih mest ni?! “Stari” (v mladostnem slengu) so zaposleni za nedoločen čas, oni povečini pogodbeno. Kako naj pridejo do kreditov?

Mladi ne razmišljajo o tem, da so starejši kolegi svoje najboljše moči, aktivni del življenja povečini že dali podjetju. Da nimajo več na razpolago neomejenih moči, pač pa izkušnje. To mladih ne zanima. Opazijo samo razlike v statusu. Zato ne preseneča, da bi mladi starejšo generacijo v družbi, ki jim ne obeta prihodnosti, najraje predčasno skurili.

A zakaj bi se ne razumeli več otroci in starčki?

Otrok si pridobi odnos do starejših ljudi po starih starših in prastarših. Te ima otrok običajno srčno rad. Prek njih se človeku od zgodnjega otroštva oblikuje spoštljiv odnos do starih ljudi. In zaupljivost. Stari ljudje imajo obilico časa za pozornost, ki jo otroci potrebujejo, in stari ljudje bolj kot zrak potrebujejo otroke, ki jim svetijo na poti iz noči v noč. Čemu torej nesporazum?