Pa je mogoče!

Zavarovana območja se ne morejo razvijati, varstveni režimi so cokla razvoja, smo se v zadnjih desetletjih naposlušali številnih politikov, ki so nasprotovali (in to še vedno počno) kraškemu regijskemu parku, zavarovanim območjem Natura 2000 in drugim oblikam varovanja naravnih vrednot.

In še: v okviru javnega zavoda ni mogoče dobro poslovati, ker je to toga oblika, ujeta v birokratske okvire plač o javnih uslužbencih, javna naročila in druge spone, ki vodstvu ne omogočajo, da bi stimuliralo zaposlene in dobro poslovalo.

Park Škocjanske jame zanika prvo in drugo. Včeraj so v Škocjanu obeležili četrt stoletja, odkar je dobil zaščito Unesca, jutri pa bo minilo 15 let, odkar je tedanja vlada sprejela sklep o ustanovitvi Parka Škocjanske jame kot regijskega parka, zatem si je “nakopal” še zaščito podzemnih mokrišč in pred sedmimi leti biosfernega območja.

A domačini v parku še vedno živijo, javni zavod, ki je prevzel vodenje turistov v jame od nekdanjega družbenega podjetja (ki bi sicer pristalo v zasebnih - morda tajkunskih - rokah), pa je podvojil število obiskovalcev jam.

Že to bi zadoščalo, da bi nekdanji zaposleni ohranili službe in jim dodali nekaj novih delovnih mest. Pa javni zavod poleg vodenja turistov po jamah opravlja še kopico drugih del, s katerimi je v poldrugem desetletju ustvaril ducat novih delovnih mest - pretežno za visoko izobražene kadre, ki jih večinoma zasedajo domačini ali ljudje iz bližnje okolice. Taki torej, za katere želimo, da ostanejo doma, in ki tudi davke vračajo v lokalno okolje.

Res park tudi zavira marsikatero podjetno idejo v okolici, res tudi blokira večino velikopoteznih načrtov investitorjev, ki se razgledujejo po poceni zemljiščih v njegovi okolici. A nič zato, saj je samo v zadnjih nekaj letih prinesel v Škocjan za poltretji milijon naložb, prej pa še nekaj sto milijonov. In to izključno takih, ki ne škodujejo okolju, temveč mu omogočajo trajnostni razvoj.