Pa mirna Bosna?

Modri ljudje vedo povedati, da mir ni od boga dan, ampak je zanj treba tu spodaj trdo delati. Trditev zveni smiselno in na prvi pogled ne bi smelo biti preveč dvomov o tem, da o njej obstaja splošni konsenz in strinjanje. A izkušnje kažejo precej drugačno sliko. Z vojnami razmeroma blizu, četudi se morda komu ne zdi, smo tudi v tem trenutku skoraj obkoljeni. Bližnji vzhod, Krim, napetosti na beloruskih mejah, pred leti Gruzija, obstreljevanja med Armenijo in Azerbajdžanom, v zadnjem obdobju pa še grozeča nevarnost konflikta, ki se je mednarodni posredniki bojijo v Bosni.

Pozor, v Bosni. V državi, katere krvavenje smo vsi skoraj nedavno gledali iz prve vrste in po Daytonskem sporazumu nekako zaživeli v prepričanju ali upanju, da so se tamkajšnji nacionalni voditelji iz dogodkov v devetdesetih kaj naučili. Kot kaže zdaj, smo živeli v iluziji. Mednarodni odposlanci, brez njih bi država verjetno že prej zašla v resne težave, opozarjajo, da ambicije o de facto samostojni Republiki srbski prinašajo nevarnost, da bo le nekaj sto kilometrov od nas spet začelo pokati. A tudi če ne bo in se bodo iz sedanjih mednacionalnih napetosti nekako uspeli izviti, se lahko sprašujemo o tem, čigav poraz je ta nesrečna država, ki jo imamo vsi tako radi, dokler se nam ni treba zares ukvarjati z njo. Po vojni so obstajali spodobni nastavki, da iz nje začne nastajati strpna večnacionalna tvorba z mednarodno subjektiviteto, a so se do danes obeti sesuli, država pa je zbirokratizirana, hipernormirana in korumpirana.

Po vojni so obstajali nastavki, da iz razbite Bosne začne nastajati strpna večnacionalna tvorba, a so se obeti sesuli, država pa je danes zbirokratizirana, hipernormirana in korumpirana.

Poraz je naš skupni, tudi slovenski. Evropska unija je pobudo na terenu že zdavnaj prepustila Turčiji, Rusiji, tudi Kitajski, na sarajevskih ulicah izveski arabskih ali iranskih investitorjev niso redkost, ponekod v Bosni pa se brez večjih težav širi vahabizem, skrajna in do “nevernikov” agresivna oblika islama. Evropske unije je tam bolj malo, članstvo države pa je res zelo oddaljen cilj.

In komu sedanje stanje ustreza? Marsikomu. Velike sile na pragu EU vzpostavljajo svoj vpliv in ga jemljejo Evropi in ZDA, nacionalni voditelji so v zadnjih desetletjih nesramno obogateli, mednarodna birokracija pa je za svoje ukvarjanje z Bosno dobro plačana. Zakaj bi torej kaj spreminjali?

Edini, ki jim nesrečno stanje ne ustreza, so tako Tarik in Sanela iz Zenice, Franjo in Marija iz Tomislavgrada ter Radoslav in Jovana iz Banjaluke. Oni to svojo Bosno živijo, preklinjajo politiko in usodo in upajo, da bo končno nastopil mir in red. Za zdaj zaman.