Pakistan nima talenta

To, da bo v Pakistanu brez strehe nad glavo ostalo toliko ljudi, da bi napolnili deset deželic, kakršna je naša, pritegne manj pozornosti kot novica, da ima Artur Štern (bog mu daj srečo) novo ljubico. Ali od praznega in (z vseh strani) pretežno pozerskega predvolilnega razmetavanja s totalitarizmi. Tako da imajo čustva prastrica, ki je mrtev že štirideset let (bog mu daj večni mir), absolutno prednost pred vprašanjem, koliko pakistanskih petletnic bo jutri umrlo zaradi kolere. Vse to v imenu univerzalne humanosti, seveda.

V eri specialnih efektov in bizarnih medijskih zgodb se človeško trpljenje preprosto ne prodaja več. Še preden se prva kaplja razlije čez bregove reke, še preden prvi kamenček pade s stropa rudnika, je novica že stara. In ji je usojeno, da se v zavesti zahodnjakov izgubi med novim oprsjem neke manekenke in 40-odstotnim popustom na jogurte v trgovini na koncu ulice. Vprašanje, kdo je kriv, da je resničnost postala resničnosti šov - avtorji ali gledalci predstave - ne reši ničesar, saj je sàmo že zdavnaj postalo del šova.

Veliko dostojnim ljudem bo najbrž, medtem ko bodo v nakupovalnem središču izbirali čevlje ali grizljali kokice, neprijetno ob misli, da je le dvesto metrov stran, pod starim šotorskim platnom, sam umiral in umrl človek, ki ga nihče ni pogrešil celih dvajset dni. A do takrat, ko bo v novi samoti ugašalo novo življenje, do prihodnjega meseca, ko bodo lakota in bolezni v Pakistanu uničevale tisto, čemur je povodenj prizanesla, do prihodnjega leta, ko ribiči na Floridi od naftnih magnatov še vedno ne bodo videli povračila za izgubljene rakce, bo neprijetni občutek že minil. In če ne bo hotel stran, mu bo pomagal kakšen medijski kič.

Če bi uspeli za en teden utišati vse časopise, radijske postaje, televizije in spletne strani, bi morda prej opazili, kod krožijo vrane. Ampak spet: tudi molk bi tako ali drugače postal epizoda v scenariju Velikega brata.